Jiří Králík
Slovanská unie z.s., jirka.kralik@seznam.cz
V pořadí již čtvrtý ročník multižánrového festivalu nabídne setkání s kulturou dvou slovanských zemí - POLSKA a CHORVATSKA: Opět se koná v místech historicky spojených s Velkou Moravou, významným obdobím vzniku slovanské kultury a vzdělanosti. Hlavním cílem je prezentace významných kulturních tradic obou národů těsně propojených i s naší či světovou kulturou. Na konečné podobě programu v letošním roce aktivně spolupracovala nejenom příslušná velvyslanectví, ale i významné místní i zahraničí instituce. Hlavním organizátorem je v letošním roce opět Slovanská unie z. s.
Festival
i nadále pokračuje v koncepci prezentace kultury dvou slovanských národů, ale
ze dvou odlišných geografických, historických i kulturních oblastí - Jižní a
Severní slovanské národy. Akce tak vytváří přirozený most mezi těmito dvěma
oblastmi a základ pro přirozenou komunikaci i kulturní výměnu a spolupráci. V
loňském roce byl tento festivalový koncept prezentován na zasedání významné
mezinárodní instituce FÓRUM SLOVANSKÝCH
KULTUR, která následně festival zařadila mezi strategické aktivity v
dalších letech. Slovanská unie se navíc stala oficiálním přidruženým členem
této organizace a v těsné spolupráci s Ministerstvem kultury ČR chce rozšířit
další spolupráci.
Patrně
nejvýznamnějším důvodem letošního výběru dvou slovanských zemí byla společná a
dodnes živá legenda o praotci Čechovi a jeho bratrech. V rámci festivalového
programu se tak objeví několik akcí, které POPRVÉ všechny tři legendy (českou,
polskou a chorvatskou) společně představí. Nejprve ve formě odborných přednášek
v rámci Mezinárodní lingvistické konference, v neděli 4. června pak v
atraktivním komponovaném programu ŽIVÉ LEGENDY v Archeoskanzenu Modrá. Zde bude
také poprvé představena výstava LEGENDY O PRAOTCI ČECHOVI, kterou
připravujeme společně s Národním muzeem v Praze, ale i dalšími významnými
zahraničními institucemi. Výstava představí nejenom u nás notoricky známou
legendu o praotci Čechovi, ale i méně známou legendu polskou o jeho bratru Lechovi
z města Hnězdno a prakticky neznámou legendu chorvatskou z města Krapina o
třech bratrech (Lech, Čech a Mech) i jejich sestře Vilině.
Festival
trvá 4 dny a koná se ve 4 městech. Každé z nich i díky aktivní spolupráci místních
významných institucích nabídne velkou atraktivní festivalovou akci:
· STARÉ MĚSTO - Mezinárodní lingvistická konference (1. - 2. 6.) a dva velké koncerty originálního tamburašského souboru BRAČ (1. 6.) a sboru Milánosz (4. 6.) v kostele Sv. Ducha spojené s vernisáží výstav.
· UHERSKÉ HRADIŠTĚ - filmová přehlídka (květen + 1. - 4. 6. - kino Hvězda), V. ročník Noci s Metodějem (2. 6. Sadská výšina), DOBRODOŠLI - lidová kultura chorvatská a polská (3. 6. Park Rochus) a vernisáž výstavy POKLADY CHORVATSKÉHO UNESCA (3. 6. Slovácké muzeum).
· MODRÁ - komponovaný program ŽIVÉ LEGENDY (4. 6. Archeoskanzen).
· VELEHRAD - bohoslužba a komentovaná prohlídka velehradských “polonik” (4. 6. Bazilika, Informační centrum).
Největší
akcí letošního festivalu bude premiérová prezentace polských a chorvatských lidových
tradic - hudba, tanec, písně, řemesla, jídla, pití .... Akce bude probíhat v
Parku Rochus (od 13:00), ale dopolední pozvánka proběhne ve Slováckém muzeum vernisáží
výstavy POKLADY CHORVATSKÉHO UNESCO spojenou i s živou prezentaci chorvatských
řemeslníků i lidových zpěvů. Akce na Rochusu bude celodenní a nabídne program
pro děti (aktivity) i pro zájemce o lidové řemeslné tradice a kuchyni.
Odpoledne pak zahájí slavnostní kácení Máje a pak galaprogram početných
lidových souborů. Typickou gorolskou lidovou kulturu budou reprezentovat domácí
soubory Zaolzi a Zaolzioneczek, gorolové z polského Istebna, slovenský
gorolský subor Drevár z Krásna nad Kysucou a v současnosti patrně nejlepší
polská gorolská muzika Walasi. Tradiční polskou lidovou kulturu představí
Kamrátki z družebního města Krosno. Chorvatskou kulturu nabídnou Národopisný
soubor PÁLAVA s tradicemi Moravských Chorvatů a lidový soubor české besedy
Jetelíček ze Zagrebu. Vrcholem programu bude i koncert domácích “gorolů” - horňácká muzika Petra Míčky s
Martinem Hrbáčem. Celý programem bude provázet pěvecký sbor Milánosz s
prezentací starodávných slovanských písní.
Nedílnou
součástí programu bude od 10:00 velký jarmark gorolských lidových řemeslníků
(značka Gorolská swoboda) i ochutnávka polských a chorvatských specialit
(placky “na bleše”, “kapušica”, “bigoś”, “rybí polévka”, …). Vše doplní
ochutnávka polských, chorvatských a moravských vín.
Závěr
programu bude patřit premiérové projekci letního kina na Rochusu - nový
gorolský muzikál MUZZIKANTI za účasti
tvůrčí delegace.
Cílem
mezinárodní vědecké a odborné konference CISLa 2017 (conference on interslavic language) je otevřít prostor k diskusi
ohledně inovativních pohledů na vzájemnou komunikaci slovanských národů v
podmínkách moderního globalizovaného světa. Budeme diskutovat o následujících
tématech: jazyková bariéra v občanské participaci, e-demokracie, přenos znalostí,
komunikační příležitosti v konkrétních sektorech ekonomiky jednotlivých států,
jako je cestovní ruch a digitální ekonomika, a způsoby podpory využívání
umělých jazyků Interslavic a Esperanto jako nástrojů rozvoje společné evropské
identity a solidarity.
Konference
se navíc koná u příležitosti dvou velkých výročí UNESCO, týkajících se polského
lingvisty a zakladatele Esperanta L.L. Zamenhofa a chorvatského génia, vynálezce
a lingvisty Fausta Vrančiće.
Konference
se zúčastní významní hosté a spoluorganizátoři. Konference se uskuteční ve
dnech 1. - 2. června v Eventcentru v Starém Městě.
Součástí
konference CISLa 2017 bude také přípravné zasedání Mezinárodní ambasády slovanské
mládeže studentů středních škol z různých slovanských zemí.
Opět
nás těší významná a výrazná podpora měst a jejich velkých kulturních institucí,
ale také MK ČR a polského i chorvatského velvyslanectví. Festival se koná pod
záštitou prezidenta ČR Miloše Zemana, předsedy Senátu Milana Štecha, ministra
zahraničí Lubomíra Zaorálka, výboru pro vědu, kulturu, vzdělání, mládež a
tělovýchovu PS Parlamentu ČR a senátora Ivo Valenty (v jednání).
Náš
festival získal svaté požehnání od Primase českého a arcibiskupa pražského Jeho
Eminence Dominika kardinála Duky a pravoslavného arcibiskupa pražského a
českých zemí Jeho Eminence vladyky Michala.
Státní
fond kultury MK ČR, město Uherské Hradiště, Staré Město, Nadace Synot senátora
Ivo Valenty (v jednání).
20:00 2. května Mžitky
(Polsko 2016) film
20:00 3. května Přes kosti
mrtvých (ČR/Polsko 2017) film
16:00 4. května Člověk z
mramoru (1977) film
20:00 10. května Ministerstvo
lásky (Chorvatsko / ČR 2016) film
20:00 17. května Na mléčné
dráze (Bosna 2017) film
20:00 24. května Poslední
rodina (Polsko 2017) film
20:30 30. května Ústava
(Chorvatsko 2016) film
|
ČAS |
MÍSTO |
PROGRAM |
TYP |
|
10:00 |
Eventcentrum SM |
Mezinárodní lingvistická
konference |
konference |
|
16:00 |
kino Hvězda UH |
Bez konce (Chorvatsko 2008) |
film |
|
17:00 |
Památník Velké Moravy SM |
Stezka glagolice na ostrově Krk |
vernisáž |
|
18:00 |
kostel Sv.Ducha SM |
tamburašský soubor BRAČ (ČR) |
koncert |
|
ČAS |
MÍSTO |
PROGRAM |
TYP |
|
10:00 |
Eventcentrum SM |
Mezinárodní lingvistická
konference |
konference |
|
16:30 |
Sadská výšina UH |
Středověké hrátky pro nejmenší |
aktivity |
|
17:00 |
Eventcentrum SM |
Polská politická karikatura |
vernisáž |
|
18:30 |
Sadská výšina UH |
NOC S METODĚJEM (s vystoupením
souborů Jetelíček + Kamrátki) |
koncert |
|
19:00 |
Sadská výšina UH |
NOC S METODĚJEM - hlavní program |
pásmo a koncert |
|
ČAS |
MÍSTO |
PROGRAM |
TYP |
|
10:00 |
Slovácké
muzeum |
Poklady chorvatského UNESCO |
vernisáž |
|
10:00 |
Park
Rochus UH |
Dobrodošli 2017 - řemeslný
jarmark, ochutnávka jídel a GOROLSKÝ OBĚD |
jarmark
a ochutnávka |
|
13:30 |
Park
Rochus UH |
Dobrodošli 2017 - kácání mája a
sborové zpěvy účinkujících + ochutnávka vín |
komponovaný
program |
|
14:00 |
Park
Rochus UH |
Dobrodošli 2017 - vystoupení
folklórních souborů z Polska, Chorvatska a Horňácka |
komponovaný
program |
|
21:00 |
Park
Rochus UH |
Muzzikanti (ČR 2017) + delegace |
letní
kino |
|
ČAS |
MÍSTO |
PROGRAM |
TYP |
|
9:00 |
Archeoskanzen
Modrá |
Živé legendy (Velkomoravani
dětem, soutěž v lukostřelbě, ochutnávka vín,řemeslný jarmark, akce pro děti,
výstavy, zpěvy ... ) |
jarmark
a koncerty |
|
10:00 |
bazilika
Velehrad |
slavnostní bohoslužba |
bohoslužba |
|
11:30 |
muzea
Velehrad |
komentovaná prohlídka “polonik” |
výstava |
|
13:30 |
Archeoskanzen
- Živá voda |
Chorvatsko - plné přírodních
krás |
vernisáž |
|
14:00 |
Archeoskanzen |
Legendy o praotci Čechovi +
křest 996 |
vernisáž |
|
15:30 |
kino
Hvězda UH |
Bolek a Lolek (Polsko 1981) |
pásmo
filmů |
|
15:00 |
Archeoskanzen |
vysazení dubu z Rogalinu a lípy
z Krapiny + umístění Baščanské tabule glagolice |
instalace |
|
15:30 |
Archeoskanzen
|
ochutnávka vín |
ochutnávka |
|
17:30 |
kostel
Sv.Ducha |
koncert pěveckého kvintetu
Milánosz (CZ) |
koncert |
|
19:00 |
Event
centrum |
Ota
Nepilý : polské mariánské poutě 80 let |
vernisáž
a beseda s autorem |
Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur
info@fsk.si
Forum
slovanskih kultur v partnerstvu s medžunarodnimi organizacijami, narodnimi
iniciativami i gospodarstvom reprezentuje, poddrživaje i razvivaje kreativnost
slověnskih kulturnih prostorov. Poddrživaje kulturne projekty, mobilitu
umětnikov i expertov i širi tečenje informacijej iz oblasti kultury, nauky i
umětnosti. Jej celj jest byti močnim partnerom i klučnim sogovornikom v
globalnom dialogu i kulturě kako instrumentu razvitja ljudskogo společenstva.
Ključni slova: kultura, naslědstvo, literatura, turizm, theatro, muzeologija
Mednarodna ustanova Forum slovanskih kultur, s sedežem v Ljubljani v Sloveniji, je nastala leta 2004 na pobudo slovanske kulturniške srenje, danes pa povezuje že več kot 300 milijonov Slovanov iz desetih držav članic: Belorusije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Rusije, Slovenije, Srbije in Ukrajine ter treh držav opazovalk, Češke republike, Poljske in Slovaške.
Poslanstvo ustanove je oživčiti ustvarjalnost slovanskih kultur, osnovni namen njenega delovanja pa povezati slovanske kulture in jih uprisotniti v globalnem kulturno-družbenem kontekstu. Forum slovanskih kultur povezuje in predstavlja slovansko kulturo, znanost in umetnost, njen ustvarjalni naboj in dediščino, ter aktivno skrbi za prepoznaven prispevek slovanskih kultur k globalnemu dialogu.
Prva svetovna monografija o slovanskih kulinarikah
Osrednja
zaveza ustanove je izvajanje skupnih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih
projektov, s katerimi spodbuja poznavanje slovanske kulturne dediščine in
ustvarjalnosti. Ohranja in revitalizira slovansko kulturno identiteto s
prejemanjem in financiranjem pobud za kulturne projekte in kulturni turizem, za
izmenjave in gostovanja iz vseh slovansko govorečih držav ter z aktivnim iskanjem
primernih partnerjev v vseh državah. Organizira festivale, razstave, konference,
koncerte in druge dogodke, ki predstavljajo slovansko kulturno dediščino in
ustvarjalnost.
Z
organizacijo dogodkov, ki so namenjeni specifičnim strokovnim javnostim ali
širšemu občinstvu, ustanova FSK predstavlja slovansko kulturno ustvarjalnost in
krepi slovansko identiteto. Z literarnimi in prevodnimi projekti predstavlja in
krepi slovansko literarno ustvarjanje, z raznovrstnimi projekti sodelovanja povezuje
znanja s področja kulturne dediščine in umetnosti, s štipendijskimi projekti
spodbuja programe izobraževanja, predvsem pa ustvarja priložnosti za
predstavitev dediščine slovanskega kulturnega prostora v mednarodnem okolju. V
ta namen ustvarja in financira pobude za kulturne projekte in kulturni turizem,
za izmenjave in gostovanja med slovanskim in neslovanskim kulturnim prostorom,
ter z iskanjem ustreznih partnerjev v teh državah gradi medkulturni dialog.
Skupna razstava dvanajstih slovanskih držav Slovanski karnevali
Vrednote
in prepričanja ustanove FSK
· enakopravno in demokratično sodelovanje vseh slovanskih držav v globalnem kulturnem dialogu,
· spodbujanje, podpora in krepitev izražanja ustvarjalnosti in inovativnosti slovanskih kultur,
· sodelovanje po načelu spoštovanja različnosti, strpnosti, odprtosti in vzajemnosti,
· medkulturni dialog, ki spodbuja medsebojno poznavanje in razumevanje ter spoštuje in ohranja kulturno raznolikost,
· integriteta delovanja ustanove, ki pomeni tako kompetentnost in avtonomijo kot finančno stabilnost in transparentnost,
· partnerstva, multisektorska in družbeno odgovorna, ki s pomočjo priložnosti in prednosti partnerjev ter njihovih virov in kompetenc učinkovito rešujejo kompleksne izzive.
Zaradi
skupne slovanske kulturne dediščine, politične zgodovine in sodobnih kulturnih
potez obstaja visoko zanimanje za sodelovanje z ustanovo FSK. Iniciativa
tovrstnega povezovanja slovanskega kulturnega prostora navznoter in navzven je
še vedno edinstvena tako po vsebini kot po obliki organizacije. Položaj in
iskanje slovanske identitete znotraj svetovnega prostora pa je zagotovo agenda,
ki postaja z vsakim dnem le še pomembnejša in aktualnejša.
Ustanova
Forum slovanskih kultur je v skladu s strateškimi cilji doslej kot najuspešnejše
in prepoznavne dejavnosti opredelila programsko dejavnost, ki jo sestavljajo:
- aktivna udeležba na referenčnih strokovnih srečanjih in seminarjih s področja slovanskih kultur (kongres Sankt Peterburg in slovanski svet / Ruska federacija, Prevajanje za dialog / Slovenija, Muzeji in njihovo občinstvo na prizoriščih konfliktne zgodovine / Poljska, Sejem muzejskih postavitev / Bolgarija ...),
- organizacija srečanj, seminarjev in konferenc s področja prezrte dediščine slovanskih kultur (Nauki II. svetovne vojne in sodobna družba, Kenneth Hudson: disonantna dediščina 20. Stoletja ...),
- bogat literarni program z zbirko 100 slovanskih romanov (v programu, v katerem je doslej izšlo že 60 romanov, sodeluje devet slovanskih držav),
- priprava in izdaja prve svetovne monografije o slovanskih kuhinjah (S Slovani za mizo), ki je požela zelo pozitivne odzive,
- organizacija avtorskih razstav o slovanski kulturni dediščini (Slovanski karnevali, Slovanske prestolnice v 2D, Moj portret za muzej, 100 slovanskih romanov), ki po odprtju v pariški palači Unesco, potujejo po slovanskih državah in širše,
- zasnova in organizacija nagrade za najboljši slovanski muzej Živa (v štirih letih se je za nagrado potegovalo že 70 slovanskih muzejev; zmagovalci so bili: Galerija Matice srpske iz Srbije (2014), muzej Leva Tolstoja iz Jasne Poljane iz Ruske federacije (2015), Cricoteka iz Poljske (2016),
- podeljevanje štipendij za rezidenčne umetnike iz slovanskih držav,
- organizacija novoletnega praznovanja za otroke iz drugih slovanskih držav, ki živijo v Sloveniji (Praznujmo skupaj),
- predstavitev delovanja Foruma slovanskih kultur ob 10. obletnici delovanja (Čista desetka!) z več kot 300 nastopajočimi,
- delovanje FSK centra v Radljah ob Dravi (Slovenija) ter Centra slovanskih kultur v Moskvi (Rusija).
Novoletno praznovanje otrok iz slovanskih držav v Ljubljani (Slovenija)
Ustanova
lahko poslanstvo uresničuje le v sodelovanju z organizacijami iz prostora slovanskih
držav, organizacijami iz drugih držav v regiji, mednarodnimi organizacijami in
agencijami in zasebnim sektorjem. Delovanje ustanove se nenehno razvija in
širi, mreža sodelovanja je vsak dan širša, vse številčnejše so tudi dejavnosti.
FSK v več kot 50-ih državah sodeluje z več kot 2200 posamezniki v 700 različnih
institucijah.
Od
samega začetka je Forum slovanskih kultur opredelil kot eno svojih poglavitnih
nalog ohranjanje in promocijo slovanske kulturne dediščine. Ključne naloge
ostajajo pospešitev pretoka informacij (publikacije, praznovanja, strokovno
znanje), oživitev in pospešitev sodelovanja na področju raziskovanja in ohranjanja
kulturne dediščine, spodbujanje uveljavljanja tehnoloških dosežkov v muzeologiji
in izvedba skupnih projektov na področju izobraževanja ter usposabljanja.
Ustanova
FSK bo za uresničevanje ciljev tudi v prihodnje izvajala naslednje aktivnosti:
- nadaljevanje podeljevanja nagrade za najboljši slovanski muzej Živa,
- delovanje Mednarodnega centra za raziskovanje dediščine v Piranu,
- nadaljevanje in razvijanje Mednarodne poletne šole muzeologije,
- ozaveščanje javnosti o problemu disonantne dediščine, širjenje obstoječe mreže in identifikacija dobrih praks,
- povezovanje kulturne dediščine in turizma (projekt S Slovani za mizo),
- razvijanje in uresničevanje projekta sodelovanja državnih arhivov slovanskih držav Together,
- zasnovanje koncepta nove vizije kulturnih ustanov/centrov, ki dediščino sinergično povezujejo z drugimi izobraževalnimi, gospodarskimi in socialnimi akterji.
Podelitev nagrade Živa za najboljši slovanski muzej v Zadru (Hrvaška)
V
preteklem obdobju je Forum slovanskih kultur odprl FSK center v Radljah ob
Dravi (Slovenija) in Center slovanskih kultur v Moskvi (Ruska federacija). Delovati
pa je začel tudi Mednarodni center za raziskovanje dediščine v Piranu (Slovenija).
Ustanova načrtuje odprtje centrov še v drugih zainteresiranih državah članicah,
med drugim jeseni 2017 v Beogradu (Srbija) in nato še v Skopju (Makedonija).
Mednarodna
ustanova Forum slovanskih kultur že več kot desetletje izvaja založniške aktivnosti,
skladno s svojo usmeritvijo kot prepoznavna in ugledna neprofitna organizacija,
ki vključuje številne pisatelje, umetnike, strokovnjake in povezuje vrsto
partnerskih organizacij. V naslednjem petletnem obdobju bo nadaljevala z
uspešnim programom 100 slovanskih romanov in evropskimi prevodnimi projekti. K
sodelovanju v književnih programih bo pritegnila slovanske avtorje, ki niso
vključeni v zbirko, založniško dejavnost pa postopoma razširila tudi na druge
literarne zvrsti.
Razstava 100 slovanskih romanov v palači UNESCO v Parizu (Francija)
Ustanova
FSK bo izvajala naslednje aktivnosti:
− nadaljevanje rednega izdajanja knjig v zbirki 100 slovanskih romanov (v njo je vključenih 108 izbranih sodobnih avtorjev) v vseh partnerskih državah (Srbija, Slovaška, Bolgarija, Makedonija, Slovenija, Ruska federacija, Hrvaška, Belorusija, Črna gora),
− načrtna promocija prevodnih del na knjižnih sejmih (Beograd, Praga, Leipzig, Frankfurtu, Moskva ...) in festivalih, odprtje razstave 100 slovanskih romanov (Radlje ob Dravi, Dunaj, Bratislava, Sankt Peterburg ...),
− organizacija dogodkov in srečanj s slovanskimi pisatelji,
− aktivna udeležba na knjižnih sejmih in festivalih,
− podeljevanje nagrade za najboljši slovanski roman,
− digitalizacija zbirke 100 slovanskih romanov,
− vzpostavitev platforme za digitalne knjige in on-line prodajo,
− povezovanje knjižnic z oblikovanjem književnih programov in obiskov za mreže knjižnic po posameznih državah,
− vzpostavitev programa mladinske in otroške literature – slikanice (ilustratorji).
Poleg
tega bo mednarodna ustanova Forum slovanskih kultur vzpostavila še mrežo institucionalnih
in neinstitucionalnih kulturnih ustanov, ki se ukvarjajo z uprizoritvenimi umetnostmi
v slovanskih ter drugih evropskih državah v regiji ter jih aktivno povezovala
na festivalih in podobnih oblikah sodelovanja. Sodelovala pa bo tudi z
deležniki, s katerimi bo razvila projekt spodbujanja kulturnega turizma s
poudarkom na spoznavanju dediščine in ustvarjalnosti slovanskih držav. Posebna
pozornost bo namenjena definiranju izvirnih slovanskih kulturnih poti s
poudarkom na sodobnem, visoko kakovostnem potovanju in bivanju v drugi
slovanski deželi z namenom spoznavanja preteklih in sodobnih kulturnih in umetniških
dosežkov, ter s posebnim poudarkom na soustvarjalnih procesih, v katerih so
udeleženci lahko tudi akterji novih izkustev.
Ključna
konkurenčna prednost ustanove FSK je promocija medkulturnega dialoga slovanskih
kultur navznoter in navzven z namenom medsebojnega spoznavanja, delovanja in
spoštovanja. Pri tem predstavljajo največje priložnosti umestitev ustanove kot
ključnega akterja slovanskega dialoga s svetom, promocija slovanske perspektive
skozi skupne kulturne dogodke in evropske projekte, poglobljeno mreženje ter
medkulturni dialog.
Pavel Spišiak
Súkromné slovanské gymnázium Bratislava, spisiak@ssg.sk
Súkromné slovanské gymnázium vzniklo v roku 1993. Ako jediná stredná škola v Slovenskej republike má vytvorené vhodné zázemie k tomu, aby prostredníctvom svojho programu rozvíjalo záujmy a tradície Slovanov a prispievalo k ich dobrým vzťahom. Propravili sme projekt, ktorý spojí študentov z viacerých škȏl a krajín a vytvorí priestor pre komunikáciu a možno aj riešenie dȏležitých úloh.
Od svojho vzniku udržujeme veľmi dobré vzťahy so zastupitelskými úradmi krajín, ktorých jazyky učíme a tým vytváráme dobré podmienky pre výučbu slovanských jazykov. Tento projekt má zabezpečiť spoluprácu so združeniami zaoberajúcich sa Slovanstvom a školami, ktorých žiaci sa chcú stretávať a spolupracovať v tejto oblasti po vzoru Europského parlamentu mládeže (EYP, EEYP).
Private Slavic Gymnasium in Bratislava (a high school with diploma graduation) and its partnership schools in Czechia, Slovenia, Croatia, Poland, Russia...
project director
RNDr. Pavel Spišiak, http://ssg.sk/, spisiak@ssg.sk, phone: +421 903 318 843
objective
Slavic Youth Embassy (SYE) will organise international conferences of delegates from partner schools in connected Slavic countries. Conference participants will work in specific sections on predetermined topics. Conference results will be periodically published as a printed book and web-page. Project members will be in permanentelectronic contact in time between conference meetings.
followed pattern
EEYP (Erasmian European Youth Parliament) and EYP (European Youth Parliament).
collaboration
Cooperation with embassies of Slavic countries. Cooperation with universities and secondary schools, Slavic institutes and civic associations.
goal and mission
1. Preserve and develop the values of Slavic Solidarity in the turbulent time of globalisation.
2. Teach and use Slavic languages.
3. Cooperate with educational institutions abroad.
4. Cooperate with embassies of these countries.
5. Support for non-formal education through leisure activities that bring participants closer look at the functioning of the legislative institutions with a focus on Slavic culture.
6. Teach young people's opinions of different nationalities concerning their history, customs, and political situation. Support democracy, freedom, european identity and independent critical thinking.
7. Have an own Slavic section in EEYP or EYP.
Martina Vartík
Súkromné slovanské gymnázium Bratislava, martinavartik@gmail.com
Obsah: Príspevok stručne približuje projekt Súkromného slovanského gymnázia v Bratislave – Slovanské veľvyslanectvo mladých, ako jedinečné projektu združujúceho stredné školy v slovanských krajinách. Projekt sa zameriava na integráciu študentov stredných škôl do medzinárodného prostredia a to prostredníctvom modelového zasadnutia veľvyslanectva Slovanov. Cieľom projektu je zvýšiť povedomie študentov o medzinárodných vzťahoch, slovanských tradícií, fungovania procesu vyjednávania a riešení rôznych problémov diplomaticky. Napriek spoločným črtám je každý slovanský národ jedinečný a unikátny - tu sa preto vytvára priestor na synergiu v rámci kultúry, sociálnych otázok, politických a ekonomických problémov a to prostredníctvom jediného – spoločného konsenzu.
kľúčové slová: slovanstvo, veľvyslanectvo, demokracia, mládež
Slovanské veľvyslanectvo mladých je jedinečný program pre študentov stredných škôl, ktorý chce spájať mladých ľudí zo slovanských národov a podnietiť ich, aby diskutovali o aktuálnych medzinárodných témach v diplomatickom prostredí. Misiou Slovanského veľvyslanectva mladých je inšpirovať mládež a posilniť ich chuť po vzdelávaní a riešení rôznych situácií diplomatickou cestou.
Integrácia mládeže do demokracie prostredníctvom modelovej hry zlepšuje pochopenie fungovania medzinárodného prostredia a súčasných medzinárodných otázok. Pozitívne tak ovplyvňuje životy účastníkov a pripravuje ich na to, aby boli lepšími integrovanými občanmi prostredníctvom kvalitných vzdelávacích skúseností, ktoré kladú dôraz na spoluprácu a kooperatívne riešenie konfliktov. Predpokladáme, že svet, ktorý sa skladá z občiansky angažovaných ľudí, ktorí sa usilujú o mierové, multilaterálne riešenie konfliktov a spravodlivý a udržateľný ľudský rozvoj bude svetom porozumenia a mieru.
Myšlienka slovanskej vzájomnosti nie je myšlienka modernej doby. Už naši predkovia a velikáni národov Slovanov sa zaoberali vzájomnosťou a spolupatričnosťou Slovanov. Samotný otec národa slovenského, Ľudovít Śtúr, povedal: „V kmeni našom musíme byť Slovania, v národe našom ľudia: to je slávne, požehnané, to je vysoké určenie naše slovanské!"[1] Práve na tejto myšlienke je postavené aj Slovanské veľvyslanectvo mladých – hľadať to, čo nás spája, nie to, čo nás rozdeľuje. Preto modelová hra nebude fungovať na princípe riešení konfliktov, ale práve naopak, na spolupráci. Modelovú hru chceme preniesť do vysoko diplomatického prostredia za okrúhly stôl, kde delegáti (diplomati) budú spoločne rokovať o nových možnostiach spolupráce, ekonomickej podpore, kultúrnych možnostiach či sociálne integrácií medzi jednotlivými krajinami. Spolupráca a slovanská vzájomnosť by mali hrať kľúčovú úlohu pri hľadaní nových možností, z ktorých budú delegáti (diplomati) vychádzať.
Pilotné zasadanie veľvyslanectva je naplánované na jeseň roku 2017. No myšlienku projektu by sme postupne chceli transformovať do všetkých slovanských národov a teda do viac ako 10 krajín so slovanskou tradíciou.
Slovenské veľvyslanectvo mladých chce podporovať mladých ľudí v myšlienke slovanské vzájomnosti. Ich nezávislé myslenie a iniciatíva bude hlavným pilierom učenia základných sociálnych a profesionálnych zručností.
Vytvorenie platformy študentov stredných škôl, kde by mali priestor pre politické diskusie, medzi-kultúrne stretnutia, slovanské vzdelávanie a výmenu názorov medzi mladými Slovanmi je tým, čo veľvyslanectvo vidí ako svoj hlavný cieľ.
Keďže sa v súčasnosti stále viac kladie dôraz na integráciu mladých ľudí do spoločenského politického života, je dôležité dať mladým ľuďom a najmä študentom aj priestor. Slovanské veľvyslanectvo mladých je programom pre študentov, riadený najmä študentmi, kde mentormi sú pedagógovia a ľudia z medzinárodného prostredia.
Natalia A. Bondarenko
доцент кафедры интерактивных технологий Центра метапредметной подготовки и конвергентных программ МИОО, к.п.н., b_natalia@mail.ru
Abstrakt: V textu se razbirajut nove
sociokulturne javenja v Čehiji i Rossiji, konkretno projekt «Slověnska kulturna
diplomacija», měreny do čuvanja i razvitja slověnskih jezykov i kultur,
identičnosti v času globalizacije. Jest prezentovany fragment programy na
učenje kultury slověnskih jezykov v školah Russkoj Federacije, i takože
tematika specialnih kurzov za studenty filologičskoj fakulty.
Ključni slova: identičnost, slověnska vzajemnost, slověnska kulturna diplomacija, hudožstvena kultura Slověnov
XXI век принес новые вызовы славянскому миру: возрастающая глобализация, информационные революции, миграционные потоки, распространение массовой культуры и духовный кризис – все это вызывает стремление большинство народов сохранить идентичность, определить свое место в мировой цивилизации.
Выдающиеся ученые прошлого: Франтишек Пёлцл (1734-1801), Вацлав Крамериус (1753-1808), стоявший у истоков чешской журналистики, Йозеф Добровский (1753-1829), сторонник просвещенного абсолютизма, рассматривавший славян как суперэтнос, возродивший идею славянской общности; словаки Йозеф Игнац Байза ( 1755-1836), Антон Бернолак (1762-1813) и Юрай Палкович; словенец Жига Попович, указавший на важность изучения славянских языков, Марко Похлин, создатель «Краинской грамматики» (1768), Ериней Копитар (1780-1844) и Досифей Обрадович (1740-1811) и многие другие заявляли о необходимости сохранения родного языка как основы развития национального самосознания.
Однако в современном мире идеи самосознания нередко подвергаются критике. Так, американский психолог Кеннет Герген с позиций постмодернизма критикует саму идею самосознания как исторически устаревшую на фоне глобальных изменений человеческого поведения, связанных с возможностью жить, не имея жестких требований к своей нравственной и социальной жизни. ( см. «Relational Being: Beyond Self and Community», « The Saturated Self»).
По мнению автора, современный человек не осознает себя, а «практикует многих себя», у него нет идентификационного стержня, чтобы иметь самосознание. В следующую эпоху лишенные самосознания, практику-ющие множественность идентификаций индивиды, начнут складываться в свободные сообщества по стилям; сетевые формы становятся намного важнее реальнее метафизической Родины.
Однако предложенный и обсуждаемый проект Славянского Союза в Чехии «Славянская культурная дипломатия: анализ, стратегия и тактика в будущем» [1] затрагивает важные направления по сохранению языков и культур славянских народов, являющихся важной частью не только европейской, но и мировой культуры. Основные положения проекта «Славянская культурная дипломатия: анализ, стратегия и тактика в будущем» изложил в своей статье Председатель Славянского Союза Проф. Войтех Мерунка, который отметил, что процессы глобализации и либерализации в XXI веке сдерживают развитие идентичности славян, а потому для новой исторической реальности следует определить иные стратегии и направления для сохранения славянского мира.
Одним из направлений, на мой взгляд, является осуществление практических шагов по популяризации богатого самобытного наследия славянских народов. Именно приобщение к ценностям славянского мира позволит сформировать основы национального самосознания.
Самосознание предполагает развитие исторической памяти, которая создает для общества смысл прошлого. Как справедливо заметил немецкий культуролог Я. Ассман, если в ходе исторического исследования мы теряем осмысленность прошлого, образцы и эталоны для построения своей жизни, то возникает общество людей, в котором возникает ситуация исторического беспамятства и культурного распада.
К сожалению, в современном обществе мы наблюдаем подобные явления все чаще и чаще. Молодой человек 21 века осознает себя частью большого «открытого мира»: он владеет несколькими языками, общается в соцсетях с пользователями из других стран, однако не очень хорошо знает отечественную историю, факты родной культуры. А ведь понятие «родины» предполагает осознание себя в исторической перспективе живого прошлого, проектирования живого будущего и осуществления настоящего как связи прошлого и будущего.
Становится очевидным, что обращение к своим истокам, родному языку, истории, национальной культуре является основанием формирования идентичности молодого поколения.
Если мы обратимся к славянской культуре, то с сожалением заметим, что у большинства представителей молодого поколения создано ложное представление о том, что культуры родственных народов хорошо знакомы. Знания о них сводятся к известным стереотипам, а глубинные особенности остаются непознанными. Незнание оборачивается культурной неосведомленностью и безграмотностью.
Отмечу, что в РФ созданы программы для школьников по изучению славянских народов. Это «История чешского народа» (Л.А. Комняцкая), «Славянский мир: история и культура» (Г.П. Мельников), «Польский язык и культура» (И.П. Четвериков)[2] , а также в учебное пособие Г.П. Мельникова «Культура зарубежных славянских народов»[3], в них нашли отражение вопросы целостного развития и художественного своеобразия культур славянских стран. Автором была предпринята попытка создания программы по изучению культуры славянских народов в общеобразовательных школах «Художественная культура западных славян. Часть 1», в основу которой были положены основные идеи Я. Коллара о славянской взаимности. В течение восьми лет по этой программе работали школы гг. Москвы.
Следует заметить, что идея национальной самобытности славянских народов нашла наиболее полное отражение в языке, фольклоре и профессиональном искусстве. Структура технологии включения культуры славянских народов может быть представлена в такой краткой форме: цель воспитание чувства национального самосознания, патриотизма, эмпатии и толерантности обучающихся путем приобщения их к художественным ценностям славянской культуры. Предлагаемая технология реализуется в три этапа, что соответствует возрастным особенностям обучающихся.
Первый этап – начальный – связан с эмоциональным погружением школьников в мир славянской культуры. Основная задача его – обращение к истокам народной духовности, которые нашли наиболее полное воплощение в фольклоре;
Второй этап – углубленный – предполагает систематизацию уже имеющих у школьников знаний, а также более детальное освоение художественной культуры славянских народов в контексте исторической логики ее развития.
Третий этап – обобщающий – выводит школьников к целостному восприятию культуры, которое достигается в рамках предметов гуманитарного цикла (история, мировая художественная культура, литература, словесность). Наиболее полно данная схема представлена в методическом пособии.[ 2] Приведу несколько тем для изучения в данном курсе: 1. Славянский фольклор (черты общности и национального своеобразия). Отражение крестьянского труда, быта в пословицах и поговорках. Герои волшебных сказок (Гонзик, Янек, Пополвар, Марушка и др.) основные черты характера. « Сказка в музыке» ( А.К. Лядов, Л. Яначек, М. Мусоргский, О. Острчил и др) и живописи ( В. Васнецов, М. Алеш, Й. лада, Л. Фулла, М. Бенка, И. Бруновский и др.) Собиратели сказок ( А.Афанасьев, Я.Ф. Францисци-Римарский, П. Добшинский, Б. Кульды, Й.Ш.Кубин, Жегота и др.) 2. Прошлое славян в преданиях и легендах. Предания о мудром, справедливом правителе (предания о Пясте и Попеле, Либуше и Прже-мысле, Кракусе и Ванде). Прошлое славян в произведениях изобраз-ительного искусства (Алеш, Я. Матейко, А. Бродский, Л. Фулла, И. Высочин и др.) «Музыкальные картинки» (фрагменты из произведений Б. Сметаны, Ф. Шопена, Э. Сухоня и др.) и др. К сожалению, в ходе проводимых реформ модернизации образования, данный курс был сокращен.
Однако был очевиден интерес, с которым учащиеся знакомились с преда-ниями, легендами, историей, произведениями художественной лите-ратуры, музыки, искусства славянских народов. Под руководством учителей проводили конкурсы рисунков, делали инсценировки сказок, - словом, постепенно входили в «культуру славян», приобщаясь к самобытному наследию народов. И сегодня в немногих школах, но все же в рамках факультативных курсов, кружков эта работа продолжается.
Для студентов филологического факультета Государственного Института Русского Языка им. А.С. Пушкина были разработаны спецкурсы по программам: «Россия и зарубежные славяне: философский и историко-культурологический аспекты взаимосвязей», «Диалог славянских культур», «Русская тема в культуре славян», «Взаимосвязи славянских культур», «Категория прекрасного в культуре южных и восточных славян (эпоха Средневековья). Общая направленность этих спецкурсов – не только расширение представлений студентов о самобытной культуре, но и отражение «истории взаимосвязей» России и славянских народов в разные исторические периоды.
Методологической и философской основой данных спецкурсов явились: диалоговая концепция М.М. Бахтина, которая выявляет глубинное единство языка и культуры; концепция В.М. Жирмунского[4]; цивилиза-ционная концепция «диалога культур» (как методология историко-культурологического анализа различных парадигм воспитания, эволюции их взаимосвязей, выявления целостной картины мира) С.И. Гессена; концепция языковой личности (Ю.Н. Караулов, В.П. Фурманова и др.), а также идея «славянской взаимности», теоретически обоснованная в трактате словацкого поэта и философа Яна Коллара «О литературной взаимности племен славянских»[5], вышедшем в 1837 г. – на немецком, а в 1840 г. – на русском языках.
Из многих задач, которые мы ставим перед студентами в перечисленных спецкурсах, делаем акцент на одной, как нам представляется, наиболее востребованной в наши дни, – представить идею славянской взаимности как основу межкультурного диалога России и славянских народов. Поэтому мы предоставляем студентам возможность познакомиться с некоторыми значительными явлениями культуры, в первую очередь, с произведениями, созданными в эпоху Национального возрождения, в которых раскрылись лучшие черты каждого из славянских народов.
Курс «Россия и зарубежные славяне: философский и историко-культурологический аспекты взаимосвязей» читается в течение двух семестров. Структурно состоит из трех блоков: Во вводной части рассматриваются теоретические вопросы самобытности культуры славянских народов, предпосылки возникновения культурологической концепции славянской взаимности, общие закономерности формирования и развития культур в данный период. Здесь же мы подчеркиваем, что славянский мир всегда представлял собой открытый тип культуры, который подразумевал диалог с другими культурами и восприятие их элементов при сохранении национального своеобразия каждого славянского народа.
В первом блоке «Славянская идея в русской философской мысли» мы знакомим студентов с работами Ф.И. Тютчева, Ф.М. Достоевского, В.С. Соловьева, Н. Бердяева, Г.В. Флоровского и других. Для обсуждения предложены такие труды, как «Вселенское предание и славянская идея» (1925) Г. Флоровского, «Россия и Запад: книга пророчеств» Ф.И. Тютчева, отрывки из «Дневника писателя» Ф.М. Достоевского и др. Здесь же обращаемся к наследию ученых славянских стран как прошлого, так и настоящего: предметом знакомства были труды словацкого ученого, философа Л. Штура «Славянство и мир будущего», Томаша Гаррига Массарика «Новая Европа (славянская точка зрения)», «О прогрессе, развитии и просвещении», а также работы сербского богослова и философа Прп. Иустина (Поповича) «Агония гуманизма», «Достоевский как пророк и апостол», «О рае русской души» и др.
Второй блок знакомит студентов со значительными явлениями культуры славян. Основной акцент в данном блоке был сделан на «воссоздание истории связей» (Л. Кишкин) России со славянским миром.Принцип сопоставления позволяет студентам не только расширить представления о культуре Чехии, Польши, Словакии, Сербии, но и глубже понять роль русской культуры. Итоги работы за год мы подводим на ежегодных Кирилло-Мефодиевских чтениях. В нашей секции по взаимосвязям славянских культур принимают участие студенты не только нашего вуза, но и МГПУ им. В.И. Ленина, МГУ, СПбУ, выступая с докладами по разным аспектам взаимосвязей. Назову лишь некоторые из них: «Языковой вопрос как фактор формирования чешской политической культуры в конце XIXвека», МГУ; «Литературная жизнь украинской интеллигенции в Праге (20-30 гг. XX века), «Проблемы прогресса, культуры, морали в предвыборной кампании чешских клерикалов 1907 года по материалам газеты «Чех»), МГУ; «Образ шута Палечека в русской и чешской литературе», «Образ Родины в поэзии Евгения Маланюка», «Музыка чешской души (чешская поэзия в переводах К. Бальмонта)», «Русско-словацкие культурные связи XIX-XX веков (актуальность идеи славянской взаимности в эпоху глобализации)», «Фресковая живопись средневековой Сербии», МГПИ; «К истории чешских переводов А.А. Фета», СПбУ, и другие.
Бесспорно, соприкасаясь с важными явлениями русско-славянских связей, современный российский школьник и студент не только открывал для себя глубокую неповторимую культуру славянских народов, но и осознавал себя частью этой большой славянской общности. Он приоткрывал мало известные страницы своего Отечества, история которого тесно переплелась с известными именами: белоруса Симеона Полоцкого, чеха Эдуарда Направника, поляков Яна Черского, и Бронислава Пилсудского, словака Душана Маковицкого и многих других.
В ходе итогового тестирования студенты отмечали, что данный спецкурс позволил им прикоснуться к богатому наследию славян; большинство из них решило заняться изучением одного из славянских языков и про-должить самообразование по данной теме. Считаю, что такие практи-ческие шаги по популяризации богатого наследия славянских народов будут способствовать формированию у молодого поколения националь-ной идентичности.
Vojtěch
Merunka, Slověnska kulturna diplomacija.
SWOT analiza, strategija I taktika do budučnosti, Material iz medžunarodnoj
konferencije: Dialog kultur i religijej kako srědstvo do drženija mira, Čehija,
Teplice, 20.6.2015
Славянская культура в школе: методическое
пособие, Науч. Ред. Челышева
Т.В., Москва – Ярославль, Ремдер, 2009,
С. 132
Vojtěch Merunka
Slovanská unie z. s., vmerunka@gmail.com
Conference on InterSlavic Language 2017, http://cisla.slavic-union.org/ jest prvo medžunarodno zasědanje ljudij, ktori uže mnogo lět sorabotajut na Internetu. Smyslom konferencije jest strětiti jedin drugogo, bezposrědny obměn pogledov, vzajemna inspiracija, i glubočejša sorabota do dalečejšego razvitja našego občego interesa, ktorymi sut slověnski skonstruovani zonalni jezyky, vključajuč možnost jih širenja do praxi.
Cělju CISLa 2017 jest otvoriti prostor za besedu na izraženja inovativnih mněnjej do mežunarodnoj komunikacije slověnskih narodov v uslovjah modernogo globalizirovanogo světa. Budemo besedovati slědujuče prědměty: Jezyčni problemy v gradžanskoj participaciji, e-demokraciju, prěvod znalostij, komunikačni udobnomožnosti do specifičnih oblastij ekonomije različnih držav, kako jest turistika i digitalna ekonomija, i možnosti podpora koristjenja skonstruovanih jezykov za pobudjenje razvitija europskoj identičnosti i solidarity.
CISLa 2017 jest častju četvrtogo izdanja medžunarodnogo festivala, jegože cěl jest vazpominati prihod svetih Cyrila i Methodija na Velikomoravsku državu lěta 863. Lěto 2017 jest posvetjeno poljskoj i hrvatskoj kulturam. Lěto 2017 jest takože godinoju lingvistov, medžu ktorimi UNESCO proslavuje dvě značne jubileje: 100 lět ot smrti Ludwika Zamenhofa - poljskogo tvorca Esperanta, i 400 lět ot smrti hrvatskogo naučnika, techničskogo izmyslitela i lingvista Fausta Vrančića, ktory jest takože autorom prvogo slovnika hrvatskogo jezyka i tvorcom pravopisanja, ktoro se dodnes koristi v madjarskom jezyku. Radi tomu jest konferencija CISLa 2017 posvetjena tutěm dvěm osobnostim.
|
|
|
sut jezyky dělani do umožlivenja komunikacije medžu govorjučimi iz istoj grupy sebě blizkih narodnih jezykov. Oni sut podgrupoju medžunarodnih pomočnih jezykov, ktori ne sut prioritno prěznačeni služiti kako jezyky do vsego světa, ale samo do někakoj lingvistično ili geografično limitovanoj oblasti. Najbolje množinstvo v tutoj kategoriji sut pomočni medžuslověnski jezyky. Najstarějši znajemy priměr jest Ruski jezik ot hrvatskogo duhovnika Juraja Križanića (1618 - 1683), ale prvy literarny slověnsky jezyk dělany ot svetih Cyrila i Methodija v 9-om stolětji takože iměje črty zonalnogo konstruovanogo jezyka. V sumě v tečeniji ot 17-ogo do 21-ogo stolětja bylo izrabotano vyše ot 50 takih pomočnih slověnskih jezykov. Zonalni konstruovani jezyky voobče imějut veliku prědnost v tom, že jim ljudi iz danoj grupy razumějut bez velikogo učenja. Dokazom togo tvrdjenja, medžu mnogo drugimi, jest text na tutih webovih stranicah, ktore sut pisani v medžuslověnskom zonalnom jezyku.
Dnešnogo dne nad medžuslověnskim jezykom rabotajut različni projekty, najmě Slovjanski i Novoslověnski. Oni poděljut s soboju naturalističnu gramatiku, jedin slovnik, obču společnost govornikov, razne města na Internetu i jedin obči cěl: opisati jezyk na samoj srědině živih slověnskih jezykov, ktoroj vsi Slověni razumějut bez nikakogo prědhodnogo učenja i možut koristiti poslě minimalnogo učenja.
· Medžunarodna komunikacija vnutri zony slověnskih jezykov,
· Společni slověnski legendy i evolucija modernih slověnskih narodov.
· Staroslověnski azbuki i pisemnost v modernom biznesu, turizmu, i volnovremenih aktivnostih.
· Izkušenost slověnskih medžunarodnih nevladnih organizacijej.
· Naslědstvo L. Zamenhofa i aktualna situacija jezyka Esperanto.
· Naslědstvo F. Vrančića i aktualna situacija slověnskih narodnih jezykov.
· Slověnska kulturna vzajemnost - teorija i praktika.
· Razvivanje europskoj identičnosti i solidarity.
· projektu Medžuslovjanski/Slovjanski možete čitati tu: http://steen.free.fr/interslavic/
·
Slovnik:
http://steen.free.fr/interslavic/dynamic_dictionary.html
· projektu Medžuslověnski/Novoslověnski možete čitati tu: http://www.neoslavonic.org
·
Kniga v PDF na Google Books:
http://books.google.com/books?id=FqIkq9-TfE4C
·
Beseda na Facebooku:
http://www.facebook.com/groups/interslavic/
Jan van Steenbergen
ijzeren.jan@gmail.com
The Interslavic language
differs fundamentally from other languages, both natural and artificial, in
that it consists of ranges of possibilies rather than a fixed set of rules. An
official orthography seems out of reach, as it would go against the very nature
of the language. But where standardisation fails, systematisation might
succeed. The best way to ensure the necessary flexibility is a prototype orthography,
consisting of a basic alphabet and an additional set of optional characters.
Mezislovanský
jazyk se zásadně liší od ostatních jazyků, a to jak přirozených, tak i umělých,
protože spočívá spíše v rozsahu možností než ve stanoveném souboru pravidel.
Oficiální pravopis se zdá být mimo dosah, jelikož to odporuje samotné podstatě
jazyka. Ale tam kde standardizace selhává, mohla by uspět systematizace.
Nejlepším způsobem, jak zajistit potřebnou flexibilitu, je prototypový
pravopis, který se skládá ze základní abecedy a přídavné sady volitelných
znaků.
ključni slova:
medžuslovjanski, pravopisanje, ortografija, latinica, kirilica
Medžuslovjanski
język imaje dolgų istorijų, ktora načęla sę už v lětah 1659-1666, kogda prvų
gramatikų napisal hrvatski duhovnik Juraj Križanić. V tečenji slědujųćih
stolětij mnogi avtori raznyh narodnostij napisali svoje opisy medžuslovjanskogo
języka. Najbolje razviti srěd njih sųt istorični projekty avtorov: Ján Herkeľ
(1826), Matija Ban (1850), Božidar Raič (1853), Vjačeslav Bambas (1861), Matija
Majar (1865), Ignác Hošek (1907), Josef Konečný (1912), Edmund Kolkop (1912) i Ladislav
Podmele (1954-1958), a takože sovrěmenni projekty Slovio (1999), Slovo
(2001), Glagolica (2002), Slovianski (2006) i Novoslověnsky (2010).
Množinstvo tyh
projektov imaje strogo naturalističny harakter. Oni sųt jednovrěmenno, ače v
raznej měrě, osnovani na dvu izvorah: prvo, na staro- ili na praslovjanskom
języku, a vtoro, na sovrěmennyh slovjanskih językah. S izključenjem shematičnyh
projektov (napr. Kolkopova Slovanština
i Hučkovo Slovio), ktori imajųt
neslovjanskų i velje oprošćenų gramatikų, možno kazati, že ti projekti ne sųt
odděľni języki, ale razne izraženja jednogo języka, ili razne prědloženja k
jegovoj standardizaciji. Ako sravni sę vse gramatične podrobnosti, možno dojdti
do izvoda, že ti projekti sųt sobě skoro identični.
Jednakože ne
znači to, že medžu njimi nemaje razlik. Prva razlika odnosi sę k slovosboru: prěd
XXI-ym stolětjem nebylo medžuslovjanskogo slovnika, zatom avtori pisali na
osnově tyh językov, ktore znali. Druga razlika tyče sę škaly medžu arhaičnym i
sovrěmennym, a takože avtorskogo prědpočitanja k bolje složenomu ili bolje
oprošćenomu języku. Trětja razlika jest naslědok jegovyh izborov v oblastjah
fonologije i pravopisanja.
Tuta statija
obgovarjaje problemy, s ktorymi imajemo dělo pri zakladanji medžuslovjanskogo
pravopisa, kako različni avtori razrěšili te problemy, i kako mojim mněnjem
trěba jest je razrěšiti. S obzirom na ograničeny prostor bųdų koncentrovati sę
na latinicų.
Najbolje očevidny
problem v svęzi s pisanjem medžuslovjanskogo jest izbor alfabeta. Imajemo dvu
kandidatov: latinicų i kirilicų (ine možnosti, napr. glagolica, sųt natoliko nepraktične,
že mogųt izključno prinaležati oblasti zabavy). I tu javi sę problem, ibo
granica medžu njimi razděljaje slovjanski svět na dvě ravne poloviny.
Kirilicejų piše vęće ljudij, ale latinicų razuměje vęće ljudij pišųćih
kirilicejų neželi obratno. Čto s tym sdělati?
Množinstvo
avtorov istoričnyh projektov prědpočitaje latinicų, čto věropodobno vęže sę s
jihnojų narodnostjų (Čehi, Slovaki, Slovenci i Hrvati). Herkeľ prědlagaje
latinicų obogaćenų někojimi kiriličskimi bukvami. Raič i Majar podavajųt pravopisy
v obu alfabetah, pri čim Majar tvrdi, že kirilica byla iztvorjena specialno
dlja slovjanskih językov i lěpje jim dogodi, tomu že ne potrěbuje ni
diakritične znaki ni dvojne bukvy k pisanju jednoj glaski.
O cěnnostjah i
slabostjah obu opcij možno dolgo besědovati, ale na konci možny jest jedin
jediny izvod: že ne možemo izključiti ni latinicų ni kirilicų. Zatom
medžuslovjanski piše sę i prvojų i drugojų. Dlja maksimalnoj razumlivosti daže
jest najlěpje, ako – kogda možno – pišemo teksty paralelno v obydvu alfabetah.
Pravopis, ili ortografija, ne jest integralna čęst samogo języka, ale odnosi sę samo k jegovomu odrazu na papirě ili na ekraně. V padě prirodnyh językov pismenny język jest vizualno prědstavjenje govorjenogo języka; inymi slovami, dogovorna konstrukcija prisposobjena raznym shodnym narěčjam, čęsto s dolgojų tradicijejų. Medžuslovjanski, iz drugoj strany, ne jest narodny język, čto objavjaje sę v nasųčnyh razlikah odnosno pravopisanja:
· medžuslovjanski ne imaje istorijų bezprěryvnogo razvitja;
· medžuslovjanski ne jest osnovany na blizko srodženyh narěčjah, ale obimaje obširny kompleks narodnyh językov s ustanovjenymi od davna pravopisami;
· medžuslovjanski služi glavno za pismenny język;
· medžuslovjanski povstal s cěljem maksimalnoj razumlivosti Slovjanam vsěh narodnostij, zatom logično jest, že jegov pravopis služi tomuže samomu cělju.
Razumlivost zavisi prěd vsěm od slovosbora i gramatiki, ale pravopis igraje značnų podpornų roljų. Za to povinen jest byti intuitivny i logičny, a k tomu potrěbna jest etimologična doslědnost. Kromě togo, pravopis povinen jest prědstaviti približenje najbolje idealnogo izgovora.
Samorazumno, važna jest i praktičnost: hoćemo, že pisanje jest udobno koristnikam, čto znači v praktikě, že oni mogųt pisati medžuslovjanski na vsjakoj slovjanskoj klaviaturě bez specialnyh gadžetov. S obzirom na dvualfabetnost języka potrěbna jest takože legka transliteracija medžu latinicejų i kirilicejų.
Problem jest v
tom, že povyši kriterije stolkajųt sę. Pisateljam jest najlěpje, kogda mogųt
pisati intuitivno na osnově vlastnogo znanja i na vlastnoj klaviaturě,
čitateljam jest najlěpje, kogda vsjaka bukva ravni sę zvųku v vlastnom języku.
Ale čim točněje hoćemo prědstaviti najlěpši izgovor i čim bolje hoćemo pomogti
ljudjam dobro interpretovati slova, tym vęće potrěbujemo k tomu glasok, a čim
vęće glasok hoćemo pokazati, tym vęće potrěbujemo bukv. Na žalost, medžu
narodnymi pravopisami jest mnogo razlik i za to zapas bukv dostųpnyh vsěm jest
velje ograničeny.
Kromě togo,
hoćemo byti věrni staroslovjanskomu prvovzoru, ne samo iz sentimentalnyh
povodov, ale i za to, že v odnošenji k sovrěmennym językam staroslovjanske
glaski čęsto sųt sjedinjajųći činiteľ. Napr. glaska ě/ѣ prěžila v nemnogih
językah, ale v ostalyh razvila sę v različne směry, i za to može služiti za
kompromis, na priklad medžu srbskim e
i hrvatskim (i)je. Ako někto može i hoće pisati ě, za čto iměl by jų ne pisati?
Vvedenje glasok
takože odbivaje sę na gramatikų. Na priklad, bukva y vodi s sobojų naslědok, že različanje medžu tvrdymi i mękkimi
sklonjenjami stane neobhodimo. A bukva ę
pričinjaje, že legče jest odličati sklonjenje vzorov imę/imene i žrěbę/žrěbęte
od sklonjenja vzora morje/morja.
Od hvilje
započętja projekta Slovianski bylo
mnogo diskusije o jegovom pravopisanji. V prvyh lětah učęstniki mněli, že Slovianski povinen jest iměti oficialny
pravopis kako vsi drugi umětni języki, ale založili takože, že možno jest go
pisati na vsjakoj slovjanskoj klaviaturě. Vslěd togo, vměsto jednogo pravopisa
byli až četyri. To razrěšenje ne prinesla uspěha: ono bylo zaměšivajųće
ljudjam, ktori htěli učiti sę języka, i sovsěm ne zakončilo te postojanne
diskusije o prědnostjah cz, sz i zs ili cx, sx i zx nad č, š i ž. Jednovrěmenno pravopisanje vse bolje obogaćalo sę: pojavili sę
bukvy kako ľ, ň i ś dlja mękkih glasok
i točili sę diskusije o vvedenji bukvy y.
V 2010 g. pojavil
sę projekt Novoslověnsky (ovogda
ješče pod nazvojų Novoslovienskij),
ktory iměl bolje složenų gramatikų neželi Slovianski
i takože različal sę v pisanji: Novoslověnsky
iměl na priklad bukvy y i ě (pisana ie), ktoryh nebylo v Slovianskom,
jednakože ne iměl te sedm mękkih sųglasok, ktore iměl Slovianski. Tako povstali dvě versije jednogo języka: prva s
gramatikojų sbliženojų k staroslovjanskomu ale s oprošćenym pravopisom, i
druga, v ktoroj bylo obratno. Samorazumno ta situacija byla bezsmysľna i oba
projekty načęli približati sę k sobě. Postųpno slivanje projektov Slovianski, Novoslověnsky i Slovioski
v Medžuslovjanski pričinilo, že
potrěbny byl bolje fleksibilny podhod k gramatikě i pravopisanju.
Nijedin pisateľ
ne piše ravnako drugomu. Množinstvo improvizuje, měšajųći elementy iz raznyh
projektov s vlastnymi prědpočitanjami i s vlastnym językom. Poněkogda člověk
hoće pisati velje točno, na priklad v naučnoj statiji, inogda ne hoće tratiti
vrěmę na pisanje trudnyh bukv, na priklad na čatě ili v sms-ě. Možno kazati, že
medžuslovjanski ne jest sostav strogih pravil, ale škala, v ktoryh granicah
koristniki mogųt podvigati sę svobodno. Trěba jest nam zatom pomiriti sę s
faktom, že medžuslovjanski piše sę različnymi sposobami, i že vsjaki široko
priměnjany i razumlivy sposob jest prijemlivy. Vse ravno, na priklad, pišemo li
koń, koň ili konj, ibo jest to
tože samo slovo. Ale daže ako jedin oficialny pravopis jest nemožny i četyri
oficialni pravopisy sųt nesrųčni, trěba nam prinajmenje iměti někaki
neoficialny pravopis. Kako inače možno opisati gramatikų i slovnik?
Čto izdavaje sę
najbolje složeno razrěšenje jest jednovrěmenno najprostějše, imenno: pravopis,
ktory obimaje vse možnosti v jednoj. Prvy krok v tom směrě byl razširjeny
alfabet, ktory povstal v 2010 g. pod nazvojų Naučny Slovianski i pozdněje byl prěimenovany Naučny Medžuslovjanski Pravopis. Ideja byla taka: ako vsi pravopisy
osnovani na narodnyh elementah odnosjųt sę k jednomu prvovzoru (prototipu),
najlěpje bųde upotrěbjati toj prvovzor k pisanju medžuslovjanski. Inymi slovami,
naš prototipičny alfabet služi kako «izhodny kod», iz ktorogo možno izvesti
različne variacije.
Toj prototipičny
alfabet sostoji sę iz dvu uravnjev. Prvy uraveń jest osnovny alfabet, vtory
uraveń jest sostav opcionalnyh, dodatočnyh bukv, ktore prědavajųt informacijų o
izgovorě i etimologiji.
Osnovny alfabet
sodrživaje vse glaski, ktore jestvujųt vo vsěh slovjanskih językah i sųt
neobhodime k pisanju medžuslovjanskogo:
a b c č d e f g h i j k l m
n o p r s š t u v z ž
Množnistvo tyh
bukv javi sę vo vsěh slovjanskih latinicah, s dvěma izključenjami. Prvo, bukva v piše sę w v poľskom i v lužičskom, ale vo vsěh ostalyh językah, takože v
romanizacijah vzhodnoslovjanskih językov, piše sę v. Vtoro, bukvy č š ž (kir.
ч ш ж) javjųt sę vo vsěh slovjanskih
językah kromě poľskogo (cz sz ż) i
takože v medžuslovjanskom, s izključenjem projektov Herkelja (ч ш ƶ) i Kolkopa (ч ſ з). Ako potrěbno jest ASCII, vsegda
možno jest pisati cz sz zs
(Križanić) ili cx sx zx (Hučko), ale odsovětuje sę pisanje ch sh
zh.
Najbolje
problematična jest bukva h (kir. x). V zapadnoslovjanskih językah piše
sę ch, v južnoslovjanskih h. Problem jest v tom, že v češskom,
slovačskom i ukrajinskom h [ɦ] ravni
sę slovjanskomu g, ale iz drugoj
strany, digraf ch mogųt zlo razuměti
vzhodni i južni Slovjani (napr. [ʦx] ili [ʧ]). Srěd avtorov istoričnyh
medžuslovjanskih projektov Čehi (Bambas, Hošek, Konečný i Podmele) pišųt ch, Herkeľ piše x, a vsi ostali pišųt h.
Nyně v medžuslovjanskom pišemo h,
ibo lěpje jest iměti jedin znak dlja jednoj glaski, a kromě togo, medžuslovjanski
ne različaje medžu [ɦ] i [x].
V kirilici jest
samo jedin problem: že v srbskom i makedonskom ne javjųt sę bukvy й i ь, v ostalyh ne javi sę bukva ј
(latinska bukva vvedena od Vuka Karadžića i takože upotrěbjena v ukrajinskoj
drahomanovkě). V medžuslovjanskom prědpočitaje sę j, tomu že й nosi s
sobojų potrěbų pisanja takože ligatur я,
ю i t.d., že by izběgti čudesnosti
kako йа, йе...
Te
staroslovjanske glaski, ktore prinaležųt osnovnomu alfabetu, sųt skoro
identične vo vsěh sovrěmennyh slovjanskih językah, ale jest i druga grupa
glasok, ktore razvili sę v razne směry. Najvažnějše srěd njih sųt samoglaski ы (lat. y), ѣ (lat. ě), ѧ (lat. ę), ѫ (lat. ǫ), ъ. Te glaski
odgovarjajųt za glavne razliki medžu językami, a te razliki čęsto ukryvajųt
pokrovnost. Tako samo jest i v padě medžuslovjanskih projektov.
Na priklad,
glaska y slila sę s glaskojų i v južnoslovjanskih językah i v
ukrajinskom, a shranila sę v ostalyh językah (v češskom i slovačskom jedino v
pismě). Tojže sam poděl vidimo takože v medžuslovjanskih projektah: Ban, Majar,
Hošek, Kolkop, Podmele i Slovianski
(prěd 2010) pišųt samo i, ostali
projekty različajųt medžu y i i.
Glaska ě (kir. ѣ) prěžila v češskom, lužičskom (ě), slovačskom (ie) i v
ijekavskih narěčjah srbohrvatskogo (ije/je), čęstično takože v poľskom (ia/ie)
i bulgarskom (ja/e). V ukrajinskom i v ikavskih narěčjah
razvila sę v і, a v ostalyh językah slila
sę s e. Množinstvo medžuslovjanskih
projektov piše ě (Ban, Raič, Majar,
Konečný, Slovo, Glagolica, Novoslověnsky)
ili ie/je (Herkeľ, Bambas, Kolkop,
Podmele), Slovianski piše samo e.
Interesne sųt
takože staroslovjanske nosove glaski ǫ/ę, ktore prěžili jedino v poľskom (ą/ę),
ače naměšili sę. V ostalyh językah razvili sę raznoliko, na priklad u/ja
vo vzhodnoslovjanskom, u/e v srbohrvatskom, o/e v slovenskom, a/e
v makedonskom. Avtori medžuslovjanskih projektov takože ne sųt sųglasni:
najčęstěje strětimo vzory u/ja (Herkeľ, Ban, Hošek, Kolkop, Slovianski) i u/e (Majar, Podmele, Novoslověnsky), ale takože u/ě
(Glagolica) i ȣ/ja (Bambas). Nosovki
odličajųt jedino Raič (ų/ę) i Slovo (ǫ/ę).
Nakonec siľny
tvrdy jer ъ razběgla sę v o (vzhodnoslovjanski, slovačski,
makedonski), e (poľski, češski,
slovenski), a (srbohrvatski) i ă (bulgarski). V medžuslovjanskih
projektah vidimo e u Čehov i
Slovencev (Raič, Majar, Hošek, Kolkop, Podmele, Glagolica), o (Ban,
Bambas, Slovianski), ă (Slovo).
Etimologične
svęzi sųt bezměrno važne v medžuslovjanskom. Pisemno izražanje tyh svęzij imaje
značne cěnnosti:
· iztiraje etimologične razliki medžu
językami i sjedinjaje medžuslovjanske projekty;
· davaje točnějše vpečętljenje idealnogo (t.j.
najbolje srědnjego) izgovora;
· eliminuje nesrųčne homonimy (odličajųći
napr. byti od biti, čęsť od česť);
· pomagaje govoriteljam raznyh językov
razpoznati ekvivalent danoj bukvy v vlastnom języku. Napr. ę pripominaje Poljakov, že imajųt dělo s nosovojų glaskojų;
vzhodnym Slovjanam legko jest zapamętati, že tų bukvų trěba jest čitati kako
jihno ja; a južni Slovjani mogųt
prosto ignorovati ogonok;
· pozvaljaje na «flavorizacijų», napr. vměsto ę možno jest pisati ja, že by tekst byl bolje pristųpny vzhodnym Slovjanam.
V naučnom
pravopisanji bukvy byli izbrane tako, že bez diakritičnogo znaka izhodi
najbolje razprostranjena bukva. Dlja povyših glasok imajemo zatom bukvy y, ě,
ę, ų, ò, ktore sųt intuivno
razumlive i izdavajųt sę najlěpši kompromis medžu staroslovjanskim i
množinstvom sovrěmennyh językov. Očevidno te bukvy sųt nedostųpne na mnogih
slovjanskih klaviaturah i za to sųt sovsěm opcionalne: možno jest je pisati ili
ne pisati.
Trěba jest
podčrknųti, že razrěšenje s diakritičnymi znakami jest dosęgajemo jedino v
latinici. Množinstvo vzhodnyh i južnyh Slovjanov ne razpoznavaje kiriličske
ekvivalenty ѣ, ѧ i ѫ. Člověk može
pisati te bukvy, že by nadal tekstu specifičny arhaičny ili crkovny harakter,
ale tako pisanje vplyvaje velje negativno na razumlivost.
Vsi slovjanski
języki imajųt tvrde i mękke sųglaski, ale v někojih językah smękčaje sę vęće
sųglasok neželi v drugih, a ne vsjaka sųglaska može javiti sę na konci slova.
Naučny medžuslovjanski pravopis podavaje sedm mękkih sųglasok: ń ľ
ŕ ť ď ś ź, ale ves toj sostav nahodimo jedino v
Glagolici (ň ľ ŕ ť ď ś ź), v Slovianskom (n'...) i u Bambasa (nь...).
V projektě Slovo sųt bukvy ľ ń
ť ď. Hošek, Konečný i Kolkop imajųt ň ť ď (u Kolkopa: ι, j, ϑ).
Raič i Majar imajųt lj nj rj,
Ban jedino lj nj. Nakonec v projektah Herkelja, Podmelego i Novoslověnsky mękke bukvy na konci slova ili sloga ne označajųt sę.
Jest mnogo
diskusije o tom, nakoliko palatalizovane zųbne ili alveolarne sųglaski povinne
sųt naležati k osnovnomu pravopisu, i ako da, koje. S tym vęžųt sę pytanja
kako: vplyvajųt li oni zaisto pozitivno na razumlivost? Jest li někaka značna
razlika v izgovorě? V kojih sovrěmennyh językah razlika igraje roljų? Jest li
možna legka transliteracija? I jest li neudobnost v pisanji godna kakojkoli iz
tyh cěnnosti?
Razliki medžu
slovjanskimi językami sųt prěd vsěm v samoglaskah. Razliki v izgovorě medžu
tvrdymi i mękkimi sųglaskami sųt relativno male. Kromě togo, mękke sųglaski na
konci sloga sųt mnogo rědše. Sravnimo na priklad čęstotų bukv v mojim prěvodě
Malogo Princa: ě (2,58% vsěh bukv), ų (1,79%) i ę (1,15%), a iz drugoj strany ľ
(0,14%), ť (0,13%), ń (0,10%), ŕ (0,03%); bukvy ď, ś, ź
sųt ješče rědše. Inymi slovami, različanje v tekstah medžu tvrdymi i
mękkimi sųglaskami jedva vplyvaje na konečny obraz teksta.
Pozrimo na bukvų ť. Skoro vse slova na -ť sųt ženski imenniki (obyčno na -osť,
a takože slova kako čęsť, grsť, korisť, pamęť, smŕť i t.d.). Jest ješče několiko
mųžskih imennikov (napr. gosť, nogoť,
zęť), čislovnikov (pęť, devęť,
desęť) i slov kako opęť, ale to jest vse. Ne možno jest
kazati, že akuty ili hački v tyh padah dodavajųt mnogo razumlivosti. S bukvami ť ď
ŕ ś ź jest ješče iny
problem: v kirilici možno jest je pisati samo s pomoćjų bukvy ь, ktoroj nemaje na srbskih i
makedonskih klaviaturah. Zatom lěpje jest ne vključiti te bukvy v osnovny
pravopis.
To ne znači, že
trěba nam jest avtomatično odstraniti ľ
i ń. V protivnosti k ostalym, te
glaski sųt dost vseslovjanske: opozicija n
<> ń javi sę vo vsěh językah,
opozicija l <> ľ vo vsěh kromě češskogo (čto,
mimohodom govorjųći, može byti povod, že odsųčstvo ľ vidimo samo u Čehov). Jest relativno mnogo homonimov, napr. polny «napolnjeny, kompletny» i poľny «iz polja». Nakonec, vsjaki
Slovjanin može je pisati ľ ili lj (kir. ль ili љ), ń,
ň ili nj (kir. нь ili њ). Izbor bukvy ń vęže
sę s tym, že javi sę ne samo v poľskom i lužičskom, ale takože v bělorusskih i
ukrajinskih latinicah. V padě ľ
možna jest takože opozicija ł
<> l v sěvernoj flavorizaciji.
Jotovane sųglaski
vodjųt sę podobno vo vsěh slovjanskih językah, s izključenjem praslovjanskih
kombinacij *tj *dj, ktore razběgli
sę v različne strany: č ž (russki), č (d)ž (ukrajinski, bělorusski), c dz (poľski), c z (češski, slovačski, lužičski), č j (slovenski), ć đ (srbohrvatski),
ḱ ǵ (makedonski), št žd (staroslovjanski, bulgarski).
Skoro vse te možnosti nahodimo takože v medžuslovjanskih projektah. Izsrěd
mnogih opcij jesmo izbrali č dž, ibo
ta kombinacija izdavaje sę najlěpši kompromis. V naučnom pravopisanji možno
očevidno pisati ć đ (ili dź), ale i tu trěba jest pomněti, že
kiriličski ekvivalenty ћ ђ mogųt
byti nerazumlivi vzhodnym Slovjanam.
Naučny
Medžuslovjanski Pravopis sodrživaje ješče ine bukvy, ktore mogųt služiti za
most, gde slovjanski języki različajųt sę. Spomnimo ješče bukvų å (v takih slovah kako kråva, gde južni języki, češski i
slovačski imajųt krava, poľski i
lužičski krowa, a vzhodni języki korova). Ale take bukvy može i imajųt někaki
naučny smysl, k razuměnju tekstov sovsěm ne sųt potrěbne. I ne hoćemo, že by
naš język izględal na vietnamski, pravda li?
Vot najvažnějši
izvod tutoj statije: medžuslovjanski jest umětny język, ale sovsěm inogo roda
neželi na priklad esperanto.
Harakterizuje go fleksibilna gramatika, fleksibilno pravopisanje i možnost
prisposobjenja go k našim prirodnym językam. Inymi slovami: medžuslovjanski ne
jest sostav strogih pravil, ale krabka s bonbonami, iz ktoroj možemo svobodno
brati i ne brati, čto nam godi. V principě stači nam pisanje s pomoćjų 25 bukv
iz osnovnogo (i slovenskogo) alfabeta, eventualno s bukvojų y kako ekstra. Ale pišųći dodatočnymi
bukvami kako ě, ę, ų, ń i ť možemo ne samo podčrknųti etimologičnų svęz s staroslovjanskom,
ale i pomogti našim čitateljam iz raznyh krajin, že by legše razuměli naše
teksty. Ja v tutoj statiji jesm koristal bukvy y, ě, ę, ų,
ć, ń i ľ, ale někto iny
mogl by izbrati ě, ň, ť,
ď i takože iměl by pravdų.
Može někogda v
bųdųčnosti dojde k polnoj standardizaciji medžuslovjanskogo pravopisa, ale k
tomu potrěbny bųdųt neprěryvany, postųpny proces razvitja i stalo upotrěbjanje
języka. Nijedin rųkovoditeľ ili avtor ne imaje tu rěšiteľny glas: možemo
pomagati koliko možno, ale ničto ne možemo prědpisati nikomu. V konci vse bųde
zavisěti od věrnosti i izdržlivosti cěloj grupy sųćih i bųdųćih koristnikov. A
my, v medžuvrěmeni, povinni jesmo zadovoliti sę tym, že našim pisanjem možemo
iměti svoj pionerski vklad.
Bambas, Vaceslav: Tvarosklad Jazyka Slovanského (Praha,
1861).
Ban, Matija: Osnova sveslavjanskoga jezika, v:
Dubrovnik. Cviet narodnog književstva, vol. I (Zagreb, 1849), pp. 263-307;
vol. II (Zagreb, 1851), str. 131-173.
Herkel, Ioannes, Elementa universalis linguae slavicae e
vivis dialectis eruta e sanis logicae principiis suffulta (Budapest, 1826)
Hošek, Ignác: Grammatik der Neuslawischen Sprache
(Kremsier, 1907).
Hučko, Mark: Slovio, na: slovio.com
Kolkop, Edmund: Pokus o dorozumívací jazyk slovanský
(Jevícko, 1912).
Konečný, Josef: Mluvnička slovanského esperanta »Slavina«.
Jednotná spisovná dorozumívací slovanská rěč pro obchod a průmysl. (Praha,
1912).
Majar Ziljski, Matija: Uzajemni Pravopis Slavjanski, to je:
Uzajemna Slovnica ali Mluvnica Slavjanska (Praha, 1865).
Merunka, Vojtěch: Neoslavonic zonal constructed language
(České Budějovice, 2012).
Merunka, Vojtěch: Novoslověnsky, na: www.neoslavonic.org
Pilát, Štefan Vítězslav: Slovo, na: www.sweb.cz/slovanic (mrvty link)
Raić, Božidar: Vvod v slovnicų vseslavenskųjų, v:
Radoslav Razlag red., Zora Jugoslavenska nr. 2 (Zagreb, 1853), str. 23-44.
Ruibar, Richard: Glagolica, na: www.matica.org/glagolica
(mrvty link)
Steenbergen, Jan van: Slovianski, na: steen.free.fr/interslavic
Steenbergen, Jan van: Medžuslovjanski, na: steen.free.fr/interslavic
1. Samoglaski
|
Praslov. |
*y |
*ě |
*ę |
*ǫ |
*ŭ |
*-ŭr-, *-ĭr- |
*-ŭl-, *-ĭl- |
|
Staroslov. |
ъı, ъи |
ѣ |
ѧ |
ѫ |
ъ |
-ръ-, -рь- |
-лъ-, -ль- |
|
Herkeľ |
y/i |
ie |
ia |
u |
o/e |
-er- |
-ol- |
|
Ban |
i |
ě |
ja |
u |
ô |
-r- |
-l- |
|
Raič |
y |
ě |
ę |
ų |
e |
-r- |
-l- |
|
Bambas |
y |
ie |
ia |
ȣ |
o |
-or-, -er- |
-ol- |
|
Majar |
i |
ě |
e |
u |
e |
-er- |
-ol- |
|
Hošek |
i |
e |
ja |
u |
e |
-er- |
-el-/-lu- |
|
Konečný |
y |
ě |
ě/a/e/i |
u |
? |
-or-, -er- |
-ol-, -el- |
|
Kolkop |
i |
e/ye |
ya |
u |
e |
-r- |
-l-/-lu- |
|
Podmele |
i |
je |
e |
u |
e |
-r- |
-l-/-lu- |
|
Slovo |
y |
ě |
ę |
ǫ |
e > ă |
-r- |
-l- |
|
Glagolica |
y |
ě |
ě |
u |
e |
-er- |
-l-/-lu- |
|
Slovianski |
i |
e |
ja |
u |
o |
-or-, -er- |
-ol- |
|
Novoslov. |
y |
ie > ě |
e |
u |
e > o |
-’r- |
-’l- |
|
NMsP |
y |
ě |
ę |
ų |
ò |
-r-, -ŕ- |
-òl- |
2. Sųglaski
|
Praslov. |
*ch |
*š, *sj |
*ž, *zj |
*č |
*tj |
*dj |
*lĭ *nĭ *rĭ ... *zĭ |
|
Staroslov. |
х |
ш |
ж |
ч |
щ |
жд |
ль нь рь ... зь |
|
Herkeľ |
x |
ш |
ƶ |
ч |
tj |
dz |
l n r t d s z |
|
Ban |
h |
š |
ž |
č |
šć |
dj |
lj nj r t d s z |
|
Raič |
h |
š |
ž |
č |
ć |
dj |
lj nj rj t d s z |
|
Bambas |
ch |
š |
ž |
č |
č |
dj/ž |
lь nь rь ... zь |
|
Majar |
h |
š |
ž |
č |
č |
dj |
lj j rj t d s z |
|
Hošek |
ch |
š |
ž |
č |
tj/c |
dj/z |
l ň r t/tj d/dj s z |
|
Konečný |
ch |
š |
ž |
č |
c |
? |
l ň r ť ď s z |
|
Kolkop |
h |
ſ |
з |
ч |
c |
z |
l ι r j ϑ s z |
|
Podmele |
ch |
š |
ž |
č |
c? |
žd |
l n r t d s z |
|
Slovo |
h |
š |
ž |
č |
ť |
ď |
ľ ń r ť ď s z |
|
Glagolica |
ch |
š |
ž |
č |
c |
dj |
ľ ň ŕ ť ď ś ź |
|
Slovianski |
h |
š/sz |
ž/zs |
č/cz |
č/cz |
dž/dzs |
l' n' r' t' d' s' z' |
|
Novoslov. |
h |
š |
ž |
č |
št > tj |
žd > dj/dž |
l n r t d s z |
|
NMsP |
h |
ě |
ę |
ų |
ć |
đ/dž/dź |
ľ ń ŕ ť ď ś ź |
Věra Barandovská
barandov@mail.uni-paderborn.de
Interlingvistika je obvykle
pojímána jako součást jazykovědy, zabývající se tvorbou umělých pomocných
jazyků. Za více než století své existence byla definována stále obsáhleji v
souvislosi s jazykovým plánováním, jazykovou politikou a interdisciplinaritou.
K nejúspĕšnĕjším mezinárodním pomocným jazykům patří latinidy, mj. Esperanto,
Ido, Interlingua. Neménĕ významnou skupinou jsou slovanské pomocné jazyky,
orientované na slovanskou zónu a vyznačující se odivuhodnou kontinuitou, na
jejichž počátku stála staroslověnština, historicky nejstarší případ jazykového
plánování v Evropě. Významnou sociolingvistickou roli zde hrála slovanská
vzájemnost – pozoruhodné projekty vytvořili mj. Jurij Križanić a Ján Herkel'. V polovinĕ
20. století vznikl nepublikovaný projekt skupiny českých okcidentalistů, k nimž
patřil i pozdější esperantský básník Ladislav Podmele, autor zajímavého
traktátu «Revolucija v historii interlingvistiki». Internet nabídl nové
možnosti tvorby novoslovanských jazyků, a to jak experimentálních, tak
pomocných. Jejich vysoká úroveň opravňuje požadavek vytvoření slovanské
interlingvistiky jako samostatného odvětví, jak ho propaguje např. Alexandr
Duliĉenko.
Klíčová slova: interlingvistika, pomocné jazyky, latinidy, slovanská vzájemnost,
zónové jazyky
La
termino «interlingvistiko» devenas de la indiko interlingua, en la senco
de «internacia helplingvo», kiun lanĉis
Giuseppe Peano en la jaro 1903. Jules Meysmans en 1911 proponis nomi
«interlingvistiko» sciencon, kiu esploras naturajn leĝojn de kreado de
helplingvoj. Li rekomendis apliki lingvistikajn esplormetodojn ankaŭ al t. n.
artefaritaj lingvoj.
Klopodoj
konstrui artefaritan lingvon (sub nomoj kiel «universala», «tutmonda»,
«filozofia», «helpa», «internacia» ktp.), esence lingvokonstruado kaj lingvoplanado
ekzistis jam ekde antikva epoko kaj floris dum renesanco (ĉefe en la 16-a kaj
17-a jarcentoj), neligite ekskluzive kun lingvistiko, sed ankaŭ kun filozofiaj,
filologiaj, klerigaj kaj edukaj kampoj (ni nomu nur Francis Bacon, René Descartes,
Wilhelm Leibniz, Jan Ámos Komenský).
Pri
interlingvistiko kiel memstara lingvistika disciplino unue okupiĝis Otto
Jespersen en sia artikolo A new science: «Interlinguistics» (1931). En la
dudeka jarcento interlingvistiko alproksimiĝis ankaŭ al lingvotipologio kaj
lingvokomparado: IALA (International Auxiliary Language Association, 1921 -
1951) okupiĝis pri internaciismoj en eŭropaj etnaj lingvoj kiel
konstrumaterialo por internacia lingvo.
La
terminon «planlingvo», proponitan en 1931 de Eugen Wüster eblas apliki ankaŭ al
etnaj lingvoj, kiuj estis laŭplane normigitaj aŭ rekonstruitaj – tipaj ekzemploj
estas la Hebrea (Ivrit), la Indonesia (Bahasa Indonesia), la Novnorvega
(Nynorsk) kaj la Romanĉa (Rumantsch Grizhun). En tiu senco priskibas ĝin ekz.
Walter Tauli en sia verko Language
planing (1956).
Tial
estas modernaj konceptoj de interlingvistiko pli vastaj. Detlev Blanke en 1985
difinis ĝin kiel interdisciplinan lingvosciencon, esplorantan internacian
lingvan komunikadon kun ĉiuj politikaj, ekonomiaj, lingvistikaj, kaj aliaj aspektoj.
Artefaritecon
en lingvokonstruado oni komencis serioze esplori en la 19-a jarcento rilate al
la unuaj funkciantaj interlingvoj.
La
ununuraj funkciantaj planlingvoj post la ĝermana Volapük (kreita de Johann
Martin Schleyer en 1879, daŭris ĉ. 20 jarojn) estas latinidaj. Ili eliris el la
kultura kaj lingva heredaĵo de la Romana Imperio, kies internacia komunikilo
estis la latina lingvo. Ducento da latinidaj projektoj estas la plej forta
grupo de internaciaj helplingvoj.
En
la plej multaj eŭropaj lingvoj troviĝas latindevenaj internaciismoj. Gramatikoj
de eŭropaj lingvoj ekestis laŭ la latina modelo. Ankaŭ Esperanto, kreita en
1889 de Ludoviko Zamenhof, estas tipologie latinido (ĉ. 70% de la vortprovizo),
kvankam ĝi strebas esti maksimume regula precipe en gramatiko kaj vortderivado.
Tiu
reguleco estis perceptata kiel nenatura, tial okazis multaj reformoj de Esperanto,
inter kiuj plej sukcesis Ido, kreita de Louis Couturat en 1907 kaj formale
aprobita de la «Delegacio por akcepto de internacia helplingvo».
Sendepende
de Esperanto-reformoj funkciis la t. n. «naturalisma skolo», el kiu eliris i.a.
Latino sine flexione de Giuseppe Peano (1903) uzata ĉefe por sciencaj verkoj,
revuaj artikoloj kaj oficialaj sciigoj de la organizaĵo «Academia pro Interlingua»
kun ĉ. 600 membroj tutmonde, malfondita
en 1939.
Occidental-Interlingue
(1922) de Edgar de Wahl estis flegata en peterburga interlingvistika klubo
“Cosmoglotta». La movado ĉirkaŭ samnoma revuo floris antaŭ la dua mondmilito
ĉefe en Aŭstrio kaj en Svislando.
Otto
Jespersen, post sia idista periodo,
lanĉis en 1928 Novial kaj poste la revuon «Novialiste», kiuj estis
akceptataj pro lia elstara scienca aŭtoritato. Jespersen ankaŭ kunorganizis
fakdiskutojn pri planlingvoj dum mondaj kongresoj de lingvistoj en la tridekaj
jaroj.
La
plej scienceca inter latinidoj estas Interlingua, kreita 1951 de Alexander
Gode, post tridekjara lingvistika laboro de fakuloj en jam menciita IALA
(International Auxiliary Language Association). Interling
ua
estis uzata por resumoj de sciencaj artikoloj kaj dum internaciaj sciencaj konferencoj
precipe en medicino, antaŭ ol krei propran movadon.
La
dua plej granda grupo de interlingvoj (ĝis la 20-a jc. ĉ. kvindeko da
projektoj) ekestis en la slava lingvoregiono, pro historiaj cirkonstancoj. Jam
en la 9-a jarcento la slavoj ekuzis komunan artefaritan skriblingvon, Slavonon
(malnovslavan), kreitan de apostoloj Cirilo kaj Metodio cele de kristanigo de
Grandmoravia Regno, kaj pro politikaj kialoj, lau postulo de grandmoravia
reganto Rastislav, kiu tiamaniere volis eviti troan influon de la najbara Orientfranka
Regno kaj kristanigon en la lingvoj latina kaj germana, nekomprenataj de la
slava popolo. Slavono estis la unua
praktike uzata komunslava lingvo, kiu disvastigis literaturan kleriĝon de la
slavoj, funkciis dum jarcentoj kiel lingvo internacia (ne nur inter slavoj, sed
eĉ ĉe rumanoj kaj moldavoj), lingvo ŝtata (de la malnovbulgara regno) kaj ĝis
nun kiel oficiala lingvo de ortodoksaj slavoj. Slavono praktike pruvis, ke
eblas krei internacian lingvon per racia, „artefarita“ procedo. Ĝi kreis kaj
subtenis la senton pri komuneco de slavaj popoloj (“slava reciprokeco“), kiuj
parte vivis sen politika memstareco sub regado de germanoj, hungaroj, turkoj
k.a., tiel ke la ideo de komunslava lingvo estis realigita en pluraj lingvoprojektoj,
kiuj aperis pli ofte ekde la 16-a jc.
Unu
el la plej bone ellaboritaj projektoj estis tiu de Jurij Križanić „Gramatično
iskazanije o ruskom jeziku“ el la jaro 1666. La nomo «Ruski jezik» esprimis la
tiaman opinion, ke la slavaj lingvoj estas dialektoj de la Rusa. Ĉar la carisma
Rusio estis la plej granda kaj politike forta slava ŝtato, Križanić subtenis la
idenon pri la gvida rolo de Rusio en la unuiĝo de slavaj popoloj. Por esti
komprenata de ĉiuj slavoj, lia projekto estis sintezita surbaze de la komunslavaj
esprimoj, devenantaj ĉefe de la lingvoj Slavona, rusa, serbo-kroata, pola,
ukraina, kaj kelkaj aliaj. Li rifuzis neslavajn, ekz. grekajn elementojn, kiuj
troviĝas en Slavono, kaj ankau evitis arkaikaĵojn, ekzemple dualon, pli frue
ekzistintan en slavaj lingvoj, sed anstataŭigeblan per pluralo. La aŭtoro ofte
sintezis akcepteblajn gramatikaĵojn (ekz. konjugacion de personaj pronomoj),
kiuj estis kompreneblaj, kvankam ili ne plene korespondis al ajna slava lingvo.
Ankau la vortprovizon li pliriĉigis per propraj kreaĵoj (ekz. jedinowladstvo
[monokratio], umitelnost [scio], lawnik [juĝisto], měrnik [mezuristo], ljudoděr
[tirano] ktp.). La projekto estis tre kompleksa kaj grava lingvistika
eksperimento, kiu inspiris multajn aliajn aŭtorojn de komunslavaj verkoj.
Komunslavaj
lingvoj kiel instrumento de panslavisma ideologio estis precipe aktualaj en la
19-a jarcento, kion montras ekz. la verkoj de Ján Kollár, L'udovít Štúr, Jernej
Kopitar, Pavol Josef Šafárik, Josef Dobrovský,
Samuel Bogumił Linde, Oroslav Caf, Ljubomir Stojanović, Matija
Majar-Ziljski, Vladimir Ivanovič Lamanskij, Anton Semjonovič Budilovič,
Alexander Nikolajevič Pypin kaj pluraj aliaj. La slavaj identeco kaj
reciprokeco estis ankau ĉefa temo de la panslava kongreso en 1848 en Prago.
Lingua slavica universalis estas kompleksa
lingvoprojekto de Slovako Ján Herkel' el la jaro 1826. Li estis konsultinta la
eldonon kun pluraj slavistoj de la epoko kaj liaj meritoj estis laudataj en la
eposo «Slávy dcera» de Ján Kollár. La libro de Herkel' estas kompendio, kiu
unue klarigas kaj analizas gramatikojn kaj vortprovizojn de slavaj lingvoj kaj
prezentas iliajn tekstspecimenojn. Poste estas serĉataj komunaj gramatikaj kaj
vortaraj universalaĵoj kaj surbaze de ili estas sintezita nova komuna lingvo,
senpere kompenebla al multaj slavoj.
La
plej interesa projekto el la 20-a jc. Mežduslavjanski
jezik estis neniam publikigita. Ĝi ekestis inter 1954-1958 kiel komuna
verko de grupo de ses autoroj, kiuj konis plurajn planlingvojn, ekz.
okcidentalistoj Jan Svatopluk Petr, Stanislav Borovka kaj Ladislav Podmele. La
motoro estis Jaroslav Podobský, ĉeĥa
historiisto kaj instruisto de la rusa lingvo. Li regis ses europajn
lingvojn, lernis planlingvojn Esperanto, Ido, Novial kaj estis grava
reprezentanto de la ĉeĥa Occidental-Interlingue movado, post la apero de
Interlingua de IALA li transiris al ĝi kaj kiel unua ĉeĥa interlingvisto
priskribis la lingvoprojekton de Jan Àmos Komenský. Similan vojon iris lia
disĉiplo Podmele, kiu poste transiris al Esperanto kaj iĝis poeto konata sub
plumnomo Jiří Karen. Li postlasis traktaĵon «Revolucio en la historio de
interlingvistiko» verkitan en «Mežduslavjanski jezik» probable en la kvindekaj
jaroj de la 20-a jc., kiam li studis
filozofion en Prago. La verko montras influojn de tiam moderna lingvoteorio de
N. J. Marr, kiu antaŭvidas ekeston de zonaj interlingvoj, inklude de la
komunslava, kiel antaŭŝtupon de la lingvo universala.
Kun
enkonduko de la interreto multobliĝis la ebloj pri publikigo de lingvoprojektoj
ĝenerale. Jam fine de la 20-a jc. ekestis paĝaroj specialiĝintaj pri conlangs
(CONstructed LANGuages), kiel oni nomas planlingvojn en la anglalingva medio.
Nesurprize, Romance conlangs (latinidaj planligvaj projektoj) kaj Slaviconlangs
(slavaj) estas la plej elstaraj inter ili, sekvante la antaŭinterretan evoluon.
La nombro de projektoj vere eksplodas, dekoj da novslavaj lingvoprojektoj
ekestis en la lastaj 15 jaroj. Eblas ŝpuri du tendencojn: la
lingvoeksperimentan, kiu ekz. kvazau rekonstruis nordeuropajn lingvo-branĉon, por kompletigi
la nesimetrian dividon de la slavaj etnolingvoj en branĉojn orienta, suda kaj
okcidenta, kaj helpligvan. La helpaj slaviconlangs estas reprezentataj ĉefe en
la projekto Interslavic, pri kiu
pleje kompetentas Jan van Steenbergen, kaj kies palpebla rezulto estas Novoslověnsky jezyk far de Vojtěch
Merunka.
La
dumjarcenta ekzisto de slavaj lingvoprojektoj, abundo de analizebla materialo,
populareco kaj daura kresko de lingvokreado de slavidoj pravigas la postulon de
speciala interlingvistika branĉo, nome de slava interlingvistiko, kiun proponis
jam antau jardeko la rusa slavisto Aleksandr D. Duliĉenko. Ni esperas, ke ankau
la prelegoj de tiu ĉi konferenco kontribuos al ĝia pravigo.
Barandovská-Frank,
V.: Panslawische Variationen, in:
Brosch, C; S. Fiedler (eld.): Florilegium Interlinguisticum. Festschrift für
Detlev Blanke zum 70. Geburtstag. Frankfurt a. M. Etc: Peter Lang 2011, pp. 209
– 236. ISBN 978-3-631-61328-3
Duliĉenko,
A. D.: Pravigo de la slava
interlingvistiko: slava reciprokeco kaj tutslava lingvo en la historio de
Slavoj, in: Grundlagestudien aus Kybernetik und Geisteswissenschaft, 2016,
57(2), pp. 75 - 101. ISSN 0723- 4899
Merunka,
V.; Heršak, E; Molhanec, M.: Neoslavonic
Language, in: Grundlagestudien aus Kybernetik und Geisteswissenschaft, 2016,
57(2), pp. 114 - 134. ISSN 0723- 4899
van
Steenbergen, J.: Constructed Slavic
Lanugages in the 21th century, in: Grundlagestudien aus Kybernetik und
Geisteswissenschaft, 2016, 57(2), pp. 102 - 113. ISSN 0723- 4899
Kristina Repar, prof.
kristina.repar1@skole.hr
Pověst o Čehu, Lehu i Mehu jest
jedna is osnovnih legend, ktori govorjut o gradu Krapině i slověnskih narodah.
Legenda govori i trojici bratov, ktorim bylo trěba opustiti svoju domovinu po
pričině konflikta s tuzim neprijatelom. Potom oni osnovali tri zemje: Čehiju,
Poljsku i Russiju. Legenda i jih životah jest istočnikom studia historije
Slověnov. Takože jest dokazanjem vezom medžu češskim, poljskim, russkim i
hrvatskim narodami. Članok govori o različnih variantah tutoj legendy.
Ključni slova: Čeh, Leh, Meh, legenda, Krapina, Slověni
Legenda
o Čehu, Lehu i Mehu jedna je od legendi
koja govori o nastanku ovih slavenskih zemalja: Češke, Poljske i Rusije. Ta se
legenda nadovezuje na legendu o dolasku Hrvata na Jadran, a koja govori o tome
kako su Hrvati na ovaj prostor došli pod vodstvom petero braće - Kluka, Lobela,
Muhla, Kosijenca i Hrvata te dviju sestara – Tuge i Buge. Ta je legenda nadahnula
nekoliko slikara koji su je ovjekovječili na platnu. To su Josip Franjo Mücke,
mađarski slikar hrvatskoga podrijetla, koji je autor slike Dolazak Hrvata u
Hrvatsku 638. godine, potom Ferdo Quiquerez - Dolazak Hrvata na obale sinjega
mora[6] i Oton Iveković – Dolazak Hrvata na more.
Priča o dolasku Hrvata zabilježena je u knjizi De adminsitrando imperio (O
upravljanju Carstvom) bizantskoga cara Konstantina VII. Porfirogenta. Legendu o
Čehu, Lehu i Mehu u Hrvatskoj je zagovarao Ljudevit Gaj, vođa Hrvatskoga
narodnoga preporoda, pisac Kratke osnove horvatsko-slavenskoga pravopisanja,
autor budnice Još Hrvatska ni propala i veliki pobornik panslavizma. Ksenija
Lastrić i Maja Bošković-Stulli u članku pod naslovom Vsakojačka pripovedanja od
Krapine iz vust stareh ljudih pobrana i Pripovesti narodne donose osvrt na
Gajevu ostavštinu koja se čuva u Nacionalnoj i sveučilišnoj knjižnici u Zagrebu
pod signaturom R 4701 C a zove se
Narodno blago koje je sabirao Lj. Gaj. Zbirka je podijeljena u pet dijelova:
1.Skup provincialskih horvatskih poslovicah starom ortografiom, 2.Poslovice, 3.
Provincijalske narodne horvatske popievke i druge nieke bilježke, 4. Vszakojačka
pripovedanja od Krapine iz vust stareh ljudih pobrana i 5. Vszakojachka iz vuzt
puka horvatzkoga. Među tim se spisima nalazi legenda o Čehu, Lehu i Mehu koje
Gaj smatra slavenskim praocima [Lastrić, Stulli, 1964, str 142]. O toj su
legendi pisali Vjekoslav Klaić, Ferdo Šišić[7]
i Stjepan Ortner [8], a
Šime Jurić smatra da se ta legenda nije prenosila usmenom predajom, već je
literarnoga podrijetla. Jurić smatra da su njeni tvorci srednjovjekovni poljski
i češki kroničari i povjesničari te da je u Hrvatsku stigla u 16. stoljeću.
Međutim, u tekst narodne predaje utkana su tipična pučka kazivanja stoga je
etnolozima itekako zanimljiva. Posebice se to odnosi na dio legende koji govori
o nastanku imena pojedinih mjesta kao što su Vilina jama i Lepoglava [Lastrić,
Stulli,1964, str 143]. Stjepan Ortner u knjizi Povijest gradine i trgovišta
Krapine donosi čitavu legendu: Na tri ova
briega što se nad Krapinom dižu, tri grada bijahu. Onaj, od koga su se ovolike
stare zidine još uzdržale, od negda se zvaše, kako i današnji dan, kao i samo
mjesto, Krapina. Na brdu, ponad franjevačke crkve, bijaše grad imenom Psar, a
tu nad gospodskom vodenicom na briegu Šabcu, bijaše grad istoga imena, Šabac. U
tri ova grada tri brata, po imenu Čeh, Leh i Meh, negda vladahu. Ova braća
bijahu kraljevske krvi našega naroda, te imahu sestru, koja se Vilina zvala. U
ono vrieme Rimljani gospodovahu ovom zemljom. Od njih naš narod za nevolju
mnogo stradaše, te podnošaše velike sile. Vitežka se braća dogovarahu medju
sobom, kako bi se mogli oteti ispod težka jarma rimskoga. Kako najstariji ljudi
još pripoviedaju, medju krapinskim i psarskim gradom kožan visimost višaše o
lancih. Po ovom mostu brat bratu dolažaše na tajne dogovore. Uto sestra njihova
bijaše u skrovitoj ljubavi sa rimskim poglavarom, koji je zapoviedao ovom
zemljom. Kad su se braća dogovorila s ostalimi znamenitimi poglavicami
narodnjimi i okletvom ujedinila protiv Rimljana, te sviećala, da će na nje
složno udariti, Vilina prevelikom ljubavju opojena izdade tajne osnove braće
svoje ljubovniku svomu. Urotnici ipak udare na nj, te ga ubiju. A ona najprije
uteče u Dupljaču u Strahinje a odanle u Jame nad Župnicom, koje se još i danas
zovu Ljubine iliti Vuline jame, a ono zato, što su ondje prebivale vile, koje
su pod obranu svoju primile imenjakinju svoju. Ovdje ona rodi gospodsko čedo.
Malo je vrieme po tom postojalo, kad se ona sunčala pred špiljom, braća, našavši
se u lovu, zapaze ju, uhvate, odvedu u grad Krapinu i uzidaju u onom tornju,
koji je nad vratima od drugoga dvorišta blizu pećinske pivnice, u jednom uglu.
A od djeteta se njezina osobito čudo stvori. Divlji vol jedan dan, kad su se
vile po šumi bile razišle, utrči u špilju gdje se diete zlatnom jabukom igralo.
On se u njega zaleti, digne ga rogovim i divljim skokom proskočiv kroz podzemaljski
put, koji je izpod gora Velikoga žlieba i Hajdinskoga zrna vodio ća na drugu
stranu, ondje onako iznese napolje u šumi, gdje ga je njeki pustinik sahranio.
A ono se mjesto od onoga vremena do današnjega dana po liepoj glavi ovoga
djeteta zove Liepa glava. Rimljani, da osvete ubistvo častnika svoga, pak da
pokore pobunjeni narod, uto započeše sa svih strana kupiti vojsku. Tri brata,
videćii, kako ne mogu onolikoj sili, kolika se dizala na Zagorje, gdje su se
oni bili utaborili, ni prevrlom hrabrošću da odole, skupe sve starješine,
župane i satnike pučke, pa odluče, da sa svima odličnijimi pristašami svojimi
ostave domovinu svoju, pa da se posve izsele iz rimske države. Oni znahu, da se
narod našega jezika daleko pruža preko Dunaja, te zato priedjoše sa vjernimi
svojimi preko Dunava, pa se tamo razidoše na tri strane, pak utemeljiše tri
države slavenske. Čeh podiže stolicu svoju u Pemskoj zemlji, Bojemiji, Leh u
Poljskoj, a od Meha Moskoviti (Rusi) zadobiše svoj početak. - I ovako je prava
korjenika svega našega naroda slavenskoga izašlo iz ove naše okoline
[Ortner, 1899, str17-18].
Marijan
Tenšek u knjizi Krapina i priče o Čehu, Lehu i Mehu ističe da su brojni
hrvatski i strani pisci Hrvatsku smatrali pradomovinom Slavena. Kijevski ljetopisac
Nestor (12. st.), u ruskom ljetopisu Povijest minulih ljeta (Nestorov ljetopis)
piše da su južni i sjeverni Slaveni potekli iz srednjeg i donjeg Podunavlja:
Nakon dugog vremena zasjeli su Slaveni oko Dunava, ondje gdje su sada zemlje
Ugarska i Bugarska. Raziđoše se po zemlji, prozvavši se svojim imenima, već
prema mjestima gdje su zasjeli. Oni koji su došavši zasjeli uz rijeku Moravu prozvaše
se Moravljanima, a drugi dadoše sebi ime Česi. Još su Slaveni: Bijeli Hrvati,
Srbi i Horutani… [Tenšek, 2005, str 17]. Tenšek[9]
spominje ljetopisca Boguchwala, (13.st.) iz Poznana, koji ističe da je Panonija
majka i kolijevka svih slavenskih naroda…U toj, dakle, Panoniji rodiše se Panu
(sin Janov, a unuk Jafetov), knezu panonskome, tri sina, od kojih se prvorođenac
zvaše Leh, drugi Rus, a treći Čeh. Ta tri brata, pošto se umnoži njihov rod i
puk, posjedoše tri kraljevstva: lješko (poljsko), rutensko (rusko) i bohemijsko
(češko), pa ih i sad drže, a držat će ih i u buduće, dokle se svidi Božjoj
volji [Tenšek, 2005, str 18].
Teoriju
da je Hrvatska pradomovina Slavena zagovarali su brojni hrvatski povjesničari i
književnici. Vinko Pribojević u djelu O podrijetlu i slavi Slavena prvi je među
Slavene uveo legendu o Čehu, Lehu i Rusu koji su podrijetlom iz Dalmacije,
odnosno Ilirika, ali su nakon unutarnjih sukoba protjerani iz domovine.
Pribojević ističe: Međutim (kako navodi papa Pio, Mehovita i poljski anali)
braća Čeh, Leh i Rus, protjerani iz Dalmacije zbog unutrašnjih ratova, bijahu
praoci Čeha, Poljaka i Rusa ili, točnije, ta tri brata dokopaše se vlasti nad
tim narodima i nazvaše ih svojim imenom. Tako su po Čehu nazvani njihovim
jezikom Česi, koje nazivamo „Bohemi“, po Lehu Lesi, koji su sada Poljaci, a po
Rusu Rusi, koji se zovu i Moskoviti. No ne usuđujem se tvrditi da, je ikada u
drevna vremena taj vrlo moćan rod, rastrkan po tolikim prostranim zemljama s
upotrebom jednoga jezika, bio nazivan samo jednim imenom [Pribojević, 1997, str
144]. Faust Vrančić u predgovoru djela Rječnik pet najuglednijih europskih
jezika, koji je objavljen 1595. u Veneciji ističe kako je dalmatinski jezik i
čakavsko narječje odabrao stoga što je najrasprostranjenije i uz to ga smatra
najljepšim. Također, ističe kako su Poljaci i Česi čistoću svoga jezika
preuzeli iz hrvatskoga, stoga što su njihovi knezovi, Čeh i Leh upravo iz
Hrvatske otišli na sjever [Tenšek, 2005, str 27]. Vrančić ističe: Ex his
finibus puritatem linguæ suæ quam habent, una cum primis Ducibus suis Leho
Cseho, Poloni Bohemi receperunt;
[Vrančić, 1595, str. 11].
Prijevod glasi: Onu čistoću svojega jezika, koju sada imaju, Poljaci i
Česi primili su iz ovih krajeva zajedno sa svojim prvim vođama, Lehom i Čehom.
Legenda
o Čehu, Lehu i Mehu, utemeljiteljima slavenskih naroda oduvijek je plijenila
pažnju brojnih povjesničara, etnologa i književnika, a interes za nju niti
danas ne jenjava. Posvećeni su im brojni reci i likovni prikazi te su postali
zaštitni znak Krapine. Legenda je simbol trajne povezanosti slavenskih naroda.
Đurić,
Tomislav: Legende puka hrvatskoga 1,
Izdavačka kuća Meridijani, http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=3614 , zadnji
posjet: 27.2.2017.
http://lektire.skole.hr/knjige/pjesnici-narodnog-preporoda-i-romantizma/izabrane-pjesme-franjo-ciraki/dolazak-hrvata-na
, zadnji posjet:27.2.2017.
http://www.archive-hr-2013.com/hr/n/2013-11-11_3153802_2/Hrvatski-jezi%C4%8Dni-portal/
, zadnji posjet: 27.2.2017.
http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=22425
, zadnji posjet 1.3.2017.
http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=28225
, zadnji posjet: 27.2.2017.
Lastrić,
Ksenija, Stulli-Bošković Maja: Vsakojačka
pripovedanja od Krapine iz vust stareh ljudih pobrana i Pripovesti narodne,
Narodna umjetnost: hrvatski časopis za etnologiju i folkloristiku, Vol.2 No.1
Ožujak 1964., dostupno na:
http://hrcak.srce.hr/index.php?show=clanak&id_clanak_jezik=54768 ,
posljednji posjet: 27.2.2017.
Ortner,
Stjepan: Povjest gradine i trgovišta
Krapine, Tisak F. Bogovića u Zagrebu, Zagreb, 1899., dostupno na:
https://ia800208.us.archive.org/24/items/povjestgradinei02ortngoog/povjestgradinei02ortngoog.pdf
, zadnji posjet: 27.2.2017.
Pribojević,
Vinko: O podrijetlu i slavi Slavena,
Golden marketing-Narodne novine, Zagreb, 1997.
Tenšek,
Marijan: Krapina i priče o Čehu, Lehu i
Mehu, Elektronika-Nakladnik, Krapina, 2005.
Vrančić,
Faust: Dictinoarium quinque
nobilissimarum Europae linguarum latinae, italicae, germanicae, dalmaticae et
ungaricae, Venecija, 1595., dostupno na:
http://dk.nsk.hr/stara%5Fknjiga/NSK%5FSK%5FID09/ , zadnji posjet 27.2.2017.
Maria Kocór
Wydział Pedagogiczny UR, Rzeszów mariakoc@vp.pl
Abstrakt: Text govori o historiji Slověnov i genezi držav na osnově znajemoj legendy. Tri brati putovali da by iskali lěpšejši život za svoje ljudi, i kogda jego našli, oběčali na sebe pamětovati. Rus išel bystro na vazhod, i Leh s Čehom putovali dalněje s naděždoju, že naidut město pro svoje domoviny. Čeh došel na lěpy jug, i Leh došel na zapad na město, ktoro nazval Gniezno. Kako legenda interpretuje vzajimnost? V textu sut autorski myšlenja i izkušenosti iz pedagogičnoj raboty, informacije iz anket i razslědovanjej i prědloženja do razvitja Slověnskoj unie.
Klujčni slova: legenda, Leh, Čeh, Rus, jezyk i kultura slověnska, sorabota
Historia danego państwa i społeczeństwa jest być przekazywana ustnie lub opisywana w postaci różnych mitów, podań i legend. Jest też badana i opisywana bardziej wiarygodnymi metodami naukowymi. Wówczas mówimy o naukach historycznych lub naukach o kulturze. Tak też było z historią i kulturą Słowian.
W słowniku internetowym czytamy, że legenda jest specyficzną opowieścią, która zawiera elementy realistyczne i fantastyczne. Realizm przeplata się w niej z fantazją i magią. Legendy początkowo powstawały jako przekazy ustne podawane przez pokolenia, co wpłynęło na ich specyfikę, ewolucyjny charakter i zmiany treści. Sa nimi często opowieści o pełnych heroizmu bohaterach, którzy posiadają nieskazitelny charakter oraz walczą w imię wolności, dobra, prawdy i piękna (http://www.cotojest.info/legenda_513.html; 26.04.2017). Przykłady legend to: Legenda o smoku wawelskim, Legenda o Królu Popiele, Legenda o Szewczyku Dratewce czy Legenda o powstaniu państw Polski i Czech i Chorwacji.
Legenda o słowiańskich narodach i ich braterskich więzach jest powszechnie znana. Jednak każdy etap życia danego państwa i społeczeństwa rzuca nieco inny cień na jej sens i interpretację. Inną wersję legendy nieco przedstawiają Czeci, inną Polacy czy Chorwacy, choć łączy je ten sam sens i idea pielegnowania uczuć patriotycznych, rozwijania więzi i kultury słowiańskiej. Pojawiały się też legendy kijowska i armeńska. Poniżej w wielkim skrócie przedstawię przekaz polski legendy „O Lechu, Czechu i Rusie” na tle wersji czeskiej i chorwackiej.
Legenda o trzech słowiańskich braciach jest tylko pewnym kontekstem i zarazem argumentem bliższego poznania historii i kultury Słowian, którą od lat zajmują się specjaliści słowianofile, pisarze, historycy, etnografowie, badacze, naukowcy w obszarze słowianoznawstwa czy slawistyki. Chcąc bliżej wgłębić tematykę słowiańskiej przeszłości i współczesności, należałoby przeczytać tomy książek z tego zakresu. W podjętym temacie godne polecenia są dzisiejsze polskie prace m. in. M. Michalskiego na temat dawnych Słowian (2013)– etnosu, narodowych symboli, tradycji, mitów, kultury i języka oraz solidarności, wydana w Poznaniu czy wieloautorska monografia dotycząca stosunku współczesnych Słowian do własnych tradycji i mitów dotowana przez Uniwersytet Jagielloński (red. Bobrownicka, Suchanka i Ziejka, 1997). Także redagowana przez J. Wyrozumskiego seria naukowa pt. Polska i Czechy na szlakach kulturalnego rozwoju (1998) jest interesującą i wartościową lekturą na temat historii, tradycji, literatury i stosunków polsko-czeskich, jak też stereotypów myślowych i etosu.
Legendę zapisano pierwszy raz po łacinie w „Kronice polsko-węgierskiej“ z 1222 roku. Sięga ona czasów panowania króla węgierskiego Władysława I Świętego w X wieku. W legendzie opisano wyprawę słowiańskich królów, którzy z terenów dawnej Chorwacji, gdzie było słowiańskie państwo Karantania, udali się na północ i zapoczątkowali najpierw Państwo wielkomorawskie, a później nowe państwa słowiańskie: Czechy, Polskę oraz Ruś [Grzesik, 2003]. Legendę przedstawia też Kronika wielkopolska sprzed 1296 r. Opisuje trzech braci: Lecha, Czecha i Rusa i ich słowiańskie narody: Czechów, Lechitów/Polaków oraz Rusów/Rusinów [Kürbis, 2010]. Według jej anonimowego autora bracia pochodzili z Panonii oznaczającej dzisiejsze tereny zachodnich Wegier, wschodniej Austrii, północnej Chorwacji, Słowenii oraz północno-zachodniej Serbii, skąd wyruszyli na północ i tam założyli państwa nazwane ich imionami [Fałowski i Sendero, 1992, s. 49; i red. Geremek, 1997, s. 651]. Legenda spisana została tez w języku czeskim w XIV-wiecznej Kronice Dalimila i opisuje losy dwóch braci: Lecha i Czecha. Zawarł ją też w XV wieku Jan Długosz w Kronikach Królestwa Polskiego nawiazując do legendy czeskiej. Legendy symbolizują braterstwo Czechów i Polaków, lecz miały też służyć pośrednio teorii o czeskiej praojczyźnie Słowian zamieszkujących Europę Środkową [Tymieniecki i Łuczak 1970, s. 296]. Jan Długosz przekształcił legendę z „Kroniki wielkopolskiej“ czyniąc Rusa jednym z potomków Lecha. Miał on odziedziczyć część kraju Lechitów, zwany od tej pory Rusią. Potomkiem Rusa, według J. Długosza, był germański wódz Odoaker [Strzelczyk, 2007, s. 176-177]. Do tych wątków powracali później pisarze polscy i czescy. Alois Jirásek opisał w 1894 roku legendę w książce „Staré pověsti české” gdzie dwóch braci, Čech i Lech przybywa do Europy centralnej ze wschodu i powstają ich państwa [Jirásek, 1894; za: https://pl.wikipedia.org/wiki/Lech,_Czech_i_Rus, 26.04.2017].
Zatem, analizując różne źródła, można stworzyc krótki rys legendy „O Lechu, Czechu i Rusie“. Opowiada ona o życiu plemion słowiańskich, o ich wodzach, którzy byli braćmi i żyli w dostatku ze swoim ludem do czasu kiedy ziemie stawały się coraz mniej urodzajne i ciężkie od osad. Przyszedł więc czas by szukać bardziej żyznych i urodzajnych terenów oraz bezpiecznych miejsc dla nowych słowiańskich krajów, które będą zdolne rozwijac się i budować swoją narodową potęgę. Wyprawa była trudna i niebezpieczna, bo biegła przez leśne gęstwiny i puszcze pełne dzikiej zwierzyny, groźnych niedźwiedzi i wilków, jadowitych żmij i owadów, ale bracia ze swoim wojskiem byli uparci w swoim postanowieniu i szukali aż do skutku. Pierwszy z nich Rus udał się na wschód, a Lech i Czech postanowili iść dalej. Wtedy Lech zauważył na dużej polanie rozłożysty dąb, na którym piękne gniazdo zbudował orzeł biały i rzekł glośno: Drodzy przyjaciele! Tu bedzie nasz dom i nasza Polska! Orła bialego Lech obrał za polskie godło, a miejsce to nazwał Gnieznem. Jego nazwa pochodzi od gniazda niespotykanie pięknego i dużego ptaka, z którym Lech kojarzył swoją moc i narodową potęgę. Dlatego też pierwsza stiolica Polski jest kojarzona z gniazdem orlim, ale też i „gniazdem“ rodzinnym, stolicą Lehitów. Później stolicą Polski został Kraków, a następnie Warszawa i tak jest do dziś. Co jednak stało się z Czechem? Jakie były losy tego szczególnego brata Lecha, który zdecydował się iść na piękne południe, tam osiedlić się i wzmacniać kraj, ktory nazwano Czechią.
Przed rozstaniem bracia jednak przyrzekli, że będą o sobie pamiętać! Czasy były różne i potwierdza je historia, ale więź i kultura słowiańska pozostała i należy ją nieustannie rozwijać i badać. Czy dziś każdy z braci mógłby rzec: Nie żałuję swojej odwagi i trudu, dumny jestem ze słowiańskiego narodu, jego języka i kultury, które moi następcy pielęgnują? Jaka jest zatem współczesność?
Współczesny wymiar legendy chciałam odnieść w szczególności do polskiej, czeskiej, słowackiej i chorwackiej współpracy w dziedzinie kultury, edukacji i badań naukowych. Jako pedagog, wykładowca i badacz zagadnień związanych ze szkołą, edukacja i szkolnictwem wyższym posiadam bardzo pozytywne doświadczenia w zakresie współpracy z uczelniami czeskimi i słowackimi, a moim tegorocznym priorytetem jest także obszar chorwacki. Wielokrotnie wyjeżdżałam bowiem w celu prowadzenia zajęć do różnych uczelni i były to chwile miłych i wartościowych spotkań edukacyjnych i dyskusji naukowych. Spotkałam się w nich z ogromną otwartością, życzliwością, a wielu czeskich i słowackich wykładowców wychodziło mi naprzeciw operując językiem polskim. Odbyłam też wiele wyjazdów do czeskich i słowackich uczelni by głosić referaty na konferencjach naukowych, które miały prakseologiczny i społeczno-kulturowy charakter. Spotkałam na swej zawodowej drodze wielu znakomitych pedagogów, badaczy i naukowców, czynnie zaangażowanych w rozwijanie słowiańskiej kulturalnej i edukacyjnej współpracy z Uniwersytetu Ostrawskiego, Uniwersytetu Masaryka w Brnie, jak też Uniwersytetu Palackiego w Ołomuńcu oraz z ośrodków akademickich takich, jak: Presov, Koszyce, Komarno, Nitra, Trnawa i Bańska Bystrzyca. Wielu włada językiem polskim i są otwarci na rozwijanie kontaktów edukacyjnych i społeczno-kulturowych. Także strona polska gościła znakomitych pedagogów, badaczy i naukowców, z którymi nawiązywałam wielokrotnie współpracę (Zob. m. in. Malach&Sikorová& Sklenářová&Kocór, 2016). Zawsze podczas wyjazdów czy to charakterze turystyczno-rekreacyjnym czy zawodowych byłam pełna podziwu dla urody i bogactw pięknych Moraw czy regionów środkowo-czeskich, pięknego Brna, Ołomuńca, gór i uzdrowisk czeskich, jak też innych znanych miejsc kultury słowiańskiej i narodowych symboli wpisanych w codzienne życie mieszkańców.
Próba odniesienia polskiej wersji legendy o powstaniu sąsiednich państw słowiańskich i ich braterskich więzach do współczesnych czasów ma również swoje oparcie we wstępnych badaniach sondażowych przeprowadzonych wśród 250 studentów kierunku pedagogika Uniwersytetu Rzeszowskiego, studiujących ostatni semestr studiów stacjonarnych i niestacjonarnych, którzy byli tuż przed wkroczeniem w zawód. Celem badań było określenie opinii badanych studentów jako przyszłych pedagogów na temat potrzeby rozwijania więzi i kultury słowiańskiej, głównie w aspekcie polsko-czeskiej i chorwackiej współpracy oraz ich doświadczeń z nią związanych. Istotne było rozpoznanie potrzeby lepszego przygotowania w tym zakresie polskich nauczycieli wychowawców, aby mogli zaszczepiać chęć i zaangażowanie w promowanie języka międzysłowiańskiego.
Badania zrealizowano na początku roku 2017 za pomocą kwestionariusza ankiety własnego autorstwa. Charakteryzując bardzo ogólnie badaną próbę, można zauważyć, że były to głównie kobiety oraz osoby pochodzące częściej ze środowisk wiejskich niż miejskich, o średnim i dobrym statusie materialnym. Pytania odnosiły się przede wszystkim do opinii, ocen i doświadczeń studentów związanych z potrzebą społeczno-kulturowej, jak też pedagogicznej współpracy polskiej, czeskiej, chorwackiej i słowackiej. Badani wypowiadali się również na temat znajomości legendy o słowiańskich braciach w różnych wersjach i wyniki ankiety dowodzą potrzeby ich promowania, głównie w wersji czeskiej i chorwackiej. Znajomość legend było bowiem bardzo ogólna i warto ją pogłębiać.
Badania ujawniają także konieczność większego promowania więzi i kultury słowiańskiej oraz lepszego przygotowania kandydatów na nauczycieli, wychowawców i pedagogów do kształtowania postaw narodowych, jak też motywowania młodych pokoleń do pogłębiania wiedzy o historii i kulturze dawnych i współczesnych Słowian. Na pytanie o potrzebę stworzenia Unii Słowiańskiej i języka międzysłowiańskiego większość odpowiadała pozytywnie, jednak brakowało im szerszej wiedzy. Badani studenci byli pytani także o swoje dotychczasowe doświadczenia w zakresie rozwijania kontaktów z Czechami czy Chorwatami i ich współpracy edukacyjnej, kulturalnej i społecznej. Choć zdania badanych były dość podzielone, to osoby, które miały częstsze kontakty i wyjazdy do Czech, na Słowację, Chorwację bardzo pozytywnie się wypowiadały o swoich przeżyciach i doświadczeniach naukowych, kulturalnych, turystyczno-rekreacyjnych. Wielu było też zauroczonych życzliwością mieszkańców, urodą Moraw, pięknem i bogactwem kultury Pragi, Brna, Ołomuńca, Karlowych Warów, ale i otwartością Ostrawy, itp. Jakie więc wnioski płyną z tych w wielkim skrócie przedstawionych rozważań i badań? Jakie są mało rozpoznane obszary kulturalnej współpracy naszych krajów? Jest to pytanie prowokujące do dyskusji, troski i zaangażowania w rozwijanie słowiańskiego języka i Unii Słowiańskiej.
Podjęte rozważania i badania wskazują potrzebę większego zaangażowania młodych pokoleń w promowanie wiezi i kultury słowiańskiej. Jednak, aby młodzi obywatele Polski, Czech, Chorwacji mieli chęć i motywację poznawania własnych korzeni słowiańskich, pielęgnowania uczuć patriotycznych, jak też ich tradycji i zwyczajów muszą im tę chęć i aktywność zaszczepiać rodzice, media i nauczyciele. Do tej roli kulturowej wciąż mało są przygotowani nauczyciele różnych słowiańskich krajów, w tym i Polski, choć prowadzone badania mają charakter wycinkowy. Dlatego mocno uzasadnione wydaje się stworzenie wspólnej platformy edukacyjnej oraz realizacja badań na temat stanu i potrzeby lepszego przygotowania nauczycieli wychowawców do kształtowania wiezi słowiańskiej młodych pokoleń. Badani studenci dostrzegają potrzebę wiekszego promowania języka międzysłowiańskiego. Jednak bez pogłębionych kontaktów i stałej wymiany doświadczeń państw, które prowadzą takie promocyjne działania, nie sposób przekonać o wartościach więzi słowiańskiej, kultury i języka. Przykładem promocyjnej działalności jest co roku organizowany festiwal kultury słowiańskiej i czasopismo Unii Słowiańskiej.
Badania służące edukacji na rzecz rozwoju kultury słowiańskiej powinny obejmować dzieci, młodzież i dorosłych jako zarówno krzewicieli słowiańskich wartości i symboli narodowych, jak i odbiorców słowiańskiej kultury. Badania te powinny dotyczyć edukacji formalnej i nieformalnej, wstępnej i ustawicznej. Nie sposób pominąć szkolnictwa wyższego, które ma najwiecej do zaoferowania. Badani studenci pedagogiki postulowali włączenie w ich program kształcenia treści kultury słowiańskiej i uczenie ich międzysłowiańskiego języka. Jest to dobry argument i motywacja do potwierdzenia tych postulatów w szerszych badaniach polsko-czesko-słowacko-chorwackich oraz wdrożenia innowacyjnych zmian w programach uczelni w Polsce, w Czechach, w Chorwacji i na Słowacji.
Kończąc
ten krótki tekst przygotowany na 1. Międzynarodową Konferncję Cisla 2017 organizowaną
w ramach Dni Kultury Polsko-Chorwackiej, pragnę serdecznie podziękować Panu
Profesorowi Vojtěchu Merunka za zaproszenie mnie do współpracy w promowaniu
języka i kultury słowiańskiej.
Bobrownicka, M.;
Suchanka, L; Ziejka, F. (red.) Współcześni
Słowianie wobec własnych tradycji i mitow. UNIVERSITAS, Kraków 1997. ISBN
83-7052-966-6.
Fałowski, A.;
Sendero, B.: Biesiada słowiańska.
UNIVERSITAS, Kraków 1992. ISBN 8370521088.
Geremek B. (red.): Kultura polski średniowiecznej XIV-XV w.
Wydawnictwo Naukowe Semper, Warszawa 1997. ISBN 8385810927.
Grel, J. (red.): Czechy i Polska na szlakach ich kulturalnego
rozwoju. Miedzynarodowe Centrum kultury w Krakowie, Kraków 1998. ISBN
83-85739-54-8.
Grzesik, R.: Żywot św. Stefana króla Węgier, czyli
Kronika Węgiersko-polska. Wydawnictwo „DiG”, Warszawa 2003. ISBN
8371812760.
Jirásek, A.: Staré pověsti české, Albatros 1894. ISBN
9788000022550.
Kürbis, B. (red.): Kronika wielkopolska. UNIVERSITAS,
Kraków 2010. ISBN 97883-242-1275-0.
Malach, J.; Sikorová,
Z.; Sklenářová, M.; Kocór, M. (eds.). Vnitřní
evaluace kvality výuky v terciárním vzdělávání. Ostravská univerzita
Pedagogická Fakulta, Ostrava 2016. ISBN 978-80-7464-865-6.
Michalski, M.: Dawni Słowianie w tradycji polskiej
pierwszej połowy XIX wieku. Wydawnictwo Poznańskie, Poznań 2013. ISBN
978-83-7177-846-9.
Strzelczyk, J.: Mity, podania i wierzenia dawnych Słowian.
Rebis, Poznań 2007. ISBN 978-83-73-01973-7.
Tymieniecki, K.;
Łuczak, C.: Europa, Słowiańszczyzna.
Poznań 1970. ISBN 978-83-242-1275-0.
http://www.cotojest.info/legenda_513.html;
odczytano 26.04.2017.
pl.wikipedia.org/wiki/Lech,_Czech_i_Rus,
odczytano: 26.04.2017.
Filip Cvitić
filipcvitic@gmail.com, www.fabula-croatica.com
Državam
jest trěba znanje svojego trgovo znaka do poznanja svojih produktov, služeb i
ekonomičnoj prosperity. Toliko jedin istrument, ktorim može mala država
konkurovati velikim globalnim znakam, jest uvěrenje jej specifičnih cennostij i
narodnoj identičnosti. Do tvorenja uznavanoj narodnoj identičnosti jest trěba
iměti fenomen, ktory jest vidimy v vsih segmentah společenstva. Taky fenomen za
Hrvatsku jest Glagolica. Tutoj text razkryvaje jej promočny potencial.
Ključni
slova: trgovy
znak, kulturno naslědstvo, design, glagolica, narodna identičnost.
S obzirom da državama izravna konkurencija postaju snažne multinacionalne korporacije, a kako bi se uspjele diferencirati od ostalih, kako bi zadržale svoj autohtoni identitet i ostale konkurentne na globalnom tržištu, države se nastoje afirmirati kao brendovi.
Svaka država koja uspije provesti vlastito brendiranje osigurava vlastitu budućnost i gospodarski razvoj na dobrobit svojih građana. Tek kada je stvoren brend i prihvaćen od strane naroda, kada se zatečeni identitet pretvori u projektirani identitet ispunjeni su uvjeti da se brend predstavi na globalnoj sceni. Brendiranje je promjena svijesti i načina ponašanja prema onome što zemlja posjeduje. Jedan od temelja brendiranja, bilo da se radi o proizvodu, tvrtki ili državi je misliti dobro o sebi. U nacionalnom smislu ako narod ne misli dobro o sebi i nedovoljno poznaje svoje prednosti, neće niti drugi misliti dobro o njima i poželjeti upoznati te prednosti. Da bi se aktivnosti dobro provođenog brenda države ostvarile: ulaganje stranog kapitala, izvoz, povećanje zaposlenosti i rast međunarodnog ugleda, potrebno je okrenuti se i proizvodnji.
Svijetu je danas Hrvatska zbog nedefiniranog nacionalnog identiteta nepoznata zemlja, kao i njeni proizvodi. Trenutno u Hrvatskoj postoje ekonomski problemi, no bez utopijskog elana, bez energije i bez kreativnosti ne bi stvorili ništa. Jedino oružje kojim sada Hrvatska, može konkurirati velikim industrijama i velikim brendovima je uvjerenjem u vlastitu vrijednost, u svoju kulturu i svoj nacionalni identitet. To sada treba postati hrvatski izvozni proizvod. Kako i prof. Božo Skoko kaže „bit brendiranja je atraktivna, privlačna i originalna priča“. Potrebno je osvijestiti i upakirati ono najbolje što Hrvatska ima, ono što Hrvatska živi, to proizvesti i promovirati svijetu. Brendovi su danas usko vezani uz odnos, a ne uz proizvod. Brendovi su u srcima, mislima i osjećajima. Veliki brendovi se zalažu za nešto, nešto u što ljudi vjeruju i do čega im je stalo. Brendovi stvaraju filozofiju i pričaju priče. Brendovi istovremeno trebaju zabavljati, izazivati kreativnost kupaca, ali nuditi i kvalitetu i pouzdanost. To nije samo isticanje, ne djeluje ako nema strasti ili ako se stvarno ne vjeruje u to.
Da je kultura jedna od važnih točaka Hrvatskog identiteta potvrđuje i činjenica da je Hrvatska na UNESCO – voj konferenciji u Abu Dhabiu, održanoj 30. rujna 2009., smještena na četvrto mjesto u svijetu po značaju nematerijalne kulture odmah iza Kine, Japana i Koreje pa je bilo logično da se istraži potencijal ove kategorije.
Za zemlju bogate kulture, tradicija je njezino veoma snažno sredstvo te je budućnost za Hrvatsku u njenoj reinterpretaciji s obzirom da je njegovana i očuvana kroz desetljeća, modernizaciji i prilagodbi današnjem vremenu kao i planiranju promjena za vrijeme koje dolazi jer je to ono što čini Hrvatsku, njenu prošlost, sadašnjost i budućnost. Nakon propitivanja i analize većine kulturnih fenomena u Hrvatskoj pojedinačno došlo se do zaključka da svi segmenti u provedenom istraživanju čine identitet ove zemlje i predstavljaju neodvojivi dio velike cjeline. Ne postoji samo jedna opća vrijednost koja čini hrvatski identitet nego su to cijeli niz kategorija i potkategorija koje trebaju funkcionirati u konstantom nadopunjavanju, objedinjene u jedan jedinstven sustav. Kako bi se kompleksan sustav s uključivanjem svih kulturnih vrijednosti potrošačima komunicirao, potrebno je pronaći vizualni kod koji će ih objedinjavati. Nakon propitivanja i analize većine kulturnih fenomena u Hrvatskoj pojedinačno uspostavilo se da glagoljica zadovoljava sve gore navedene kriterije Glagoljica može preuzeti ulogu mosta kojom se povezuju vrijednosti.
Kada se govori o novom vizualnom identitetu baziranom na cjelokupnoj kulturnoj baštini potrebno je spomenuti i hrvatski rašireni vizualni identitet kojeg je pokrenuo dizajner Boris Ljubičić. Upornim zalaganjem, vlastitom žrtvom i odricanjem na temelju dva izmjenična kvadrata (popularno nazvanim kockicama) izvedenih iz matrice hrvatskog povijesnog grba, Boris Ljubičić stvorio je vizualni identitet Hrvatske. Motiv izmjeničnih kvadrata ne predstavlja ekskluzivno hrvatsku simboliku pri stvaranju vizualne prepoznatljivosti. Neke tvrtke su puno veće i jače od onih u Hrvatskoj koji se bave drugim djelatnostima, a u svojem vizualnom kodu imaju kvadrate. Unatoč toga korporativni identiteti poznatih, tj. manje poznatih tvrtki ne smiju biti razlogom odustajanja od tog elementa.
Uzimanjem glagoljice kao mosta, tj. vizualnog koda hrvatskih vrijednosti postavlja se pitanje zašto glagoljica u 21. stoljeću može biti brend? Postoje tri razloga.
1. Iza svakog slova nalazi se duboka simbolika, a s obzirom da se simbolima prenosilo emocije može se reći da se i glagoljicom komuniciralo emocijama. Naime svako slovo je imalo nekoliko značenja pored svoje glasovne oznake. Slovo ‘az’ (‘a’) je označavalo pojedinca, čovjeka, ‘buki’ (‘b’) Boga i kuću, ‘vidi’ (‘v’) znanje i ljepotu itd. Tako da čitatelju nije bilo dovoljno čitati ono što je vidio već je morao iz konteksta razumijevati i ono što je autor teksta želio reći. Glagoljica je prema tome složeni pismovni sustav.
2. Dosljedno se provodio njezin identitet preko 1000 godina. Ono što je glagoljica predstavljala te su se vrijednosti među ljudima provodile na cijelom prostoru Hrvatske.
3. Pismo se konstantno inoviralo (pa tako postoji 4 vrste glagoljice – trokutasta, obla, uglata, brzopisna).
Komunikacija emocijama, dosljedno provođenje identiteta i predanost kontinuiranoj inovaciji odlike su uspješnih brendova.
Da bi se glagoljica učinila dijelom novo predloženog brenda s kulturnom baštinom kao temeljem te počela doživljavati drugačije od strane većine i postala poznata većem djelu populacije unutar i izvan Hrvatske, potrebno joj je redefinirati funkciju od one koju je imala u prošlosti i dodati joj druge vrijednosti pored nje same. Dodati glagoljici druge vrijednosti znači stvarati nove proizvode i nove sadržaje kombinacijom glagoljice i drugih hrvatskih vrijednosti iz hrvatske bogate kulturne baštine i tradicije. Tom tezom započinje projekt FABULA CROATICA. Cilj tog projekta je modernizirati dijelove hrvatske kulturne baštine, adekvatno je prezentirati globalnoj zajednici koristeći se dizajnom i multimedijskim sredstvima.
EPISTULA CROATICA (Hrvatsko pismo) je prva faza projekta FABULA CROATICA u kojoj se željelo informirati javnost o glagoljici, o njenoj nomenklaturi i karakteristikama grafičkih formi. Kako bi se to postiglo, postavljeno je pitanje kako na zanimljiv način započeti pričati priču o glagoljici? Najneposredniji način upoznavanja ovog područja hrvatske kulture je preko izrade fonta, gdje korisnici interaktivno otkrivaju posebnosti hrvatskog pisma. Font je napravljen po autentičnom uzorku, prvoj hrvatskoj tiskanoj knjizi, Misalu po zakonu rimskoga dvora iz 1483. godine. Javna dostupnost ovog fonta bila je moguća zahvaljujući suradnji s redovnim profesorom na Fakultetu elektrotehnike i računarstva prof. dr. sc. Darkom Žubrinićem, velikim zaljubljenikom i promicateljem glagoljice i hrvatskih vrijednosti. Font EPISTULA CROATICA tako je službeno bio dostupan javnosti od 11. studenog 2009. godine. Drugi dio projekta podrazumijeva stvaranje novih proizvoda iz hrvatske kultune baštine korištenjem glagoljice kao vizualnog koda kojim se proizvodi i usluge prepoznaju kao hrvatski.
Kako glagoljica pored semantičkih značenja sadrži i još jednu razinu, onu simboličnu, značenja slova Az odnosno slova A su čovjek, ja, osoba, ličnost. Tako i ovdje ovaj znak predstavlja osobe, hrvatske ličnosti koje su sa svojim stvaralaštvom i radom doprinijeli Hrvatskoj i svijetu.
Slika 1. Proizvod AZ – slika kojom se promovira poznata ličnost.
Slika 2. Slika AZ 2 kojom se promovira ličnost Nikole Tesle.
Genij koji je osvijetlio svijet, gospodar munja, svjetski znanstvenik svih vremena, građanin svijeta, kozmopolit, izumitelj, mistik, mađioničar, neka su od epiteta s kojima se povezuje veliki čovjek Nikola Tesla. Samo sa visoko kvalitetnim proizvodima Hrvatska može konkurirati, što je manje tržište, borba za preživljavanjem je veća, pa i stoga potreba za stvaranjem što boljih i konkurentnijih proizvoda izraženija.
Sljedeća kategorija proizvoda predstavlja nakit imena CI koji promovira hrvatske mitove i legende. CI 1 se sastoji od lančića i privjeska s prikazom slova AZ čija je simbolika povezana sa šokantnom hrvatskom legendom. Samu simboliku privjeska moguće je pročitati na ambalaži.
Ambalaža, dizajnirana kao na slici, služi kao stalak za nakit te štiti nakit CI u unutrašnjosti. Isto tako zbog formata ambalaže moguće je nakit CI isporučiti poštom bez poteškoća. Privjesak AZ koristi se fontom FC Epistula Croatica Ultra, do sada najširim stilom napravljenim u tom fontu.
DOBRO su čokolade sa zanimljivom pričom jednog
grada, vrhunske kvalitete te predstavljaju pravi odabir za istinske gurmane i
čokoladoljupce. U ambalaži proizvoda DOBRO nalazi se priča o gradu četiri
jezika: hrvatskom, engleskom, njemačkom i talijanskom. Preko te priče moguće je
upoznati se s kulturnim vrijednostima grada kojeg proizvod DOBRO predstavlja.
Tako će se, ljude uključiti u sam duh grada te će im biti lakše povezivati
priče sa svojim svakodnevnim životom. S pričom koja se nalazi iza glagoljice i
njeno povezivanje s drugim vrijednostima iz hrvatske kulture pruža novi doživljaj
korisnicima (slika 4).
U ovom se projektu ne izmišljaju nove vrijednosti, nova kultura i ne predlaže nova tradicija koja se želi nametnuti već se spaja postojeća tradicija i kultura koju Hrvatska posjeduje, u prepoznatljivi hrvatski proizvod nove kvalitete. Ovakvi proizvodi su funkcionalni te im je potrebno pristupiti kao značajnim proizvodima promoviranim video materijalom, web stranicom, vrhunskim fotografijama i sl. Pored proizvoda stvorene su i tri različite usluge.
Prva usluga projekta FABULA CROATICA zove se GLOGOTIP. GLOGOTIPom se transformira logotip pisan latinicom u glagoljski logotip predstavljajući lucidan način promicanja pravne osobe koja tu uslugu prihvati. Kroz projekt, font se stalno nadograđuje, promovira i usavršava pa je tako do sada napravljeno 25 fontova glagoljice (slika 5).
Druga usluga projekta je GLOGENA. Mobilna
aplikacija kojom je moguće stvoriti razglednicu, odabrati motiv i poslati
svojoj obitelji, prijateljima, poslovnim partnerima ili klijentima. Unikatnost
GLOGENE proizlazi iz toga što je glavna poruka pisana na glagoljici, fontom FC
Epistula Croatica. Ispod poruke napisana je i njezina transliteracija na
latinici kako bi korisnik mogao znati pročitati tekst koji mu je poslan. Motivi
se mijenjaju i nadopunjuju ovisno o prigodnom događaju prilikom kojeg se može
poslati GLOGENom. Motivi napravljeni za GLOGENU oblikovani su linijski. Aplikaciju
je moguće besplatno preuzeti na Google Play trgovini pod imenom GLOGENA ili na
web stranici http://www.fabula-croatica.com/en/GLOGENA/App
Slika 5. Primjeri GLOGOTIPA različitih firmi.
Glagoljica ostavlja mnogo prostora za istraživanje, njena svjetska unikatnost i uloga u prošlosti daje joj veliki potencijal za izražavanje kulturnih i nacionalnih vrijednosti na moderan način predloženo projektom FABULA CROATICA. Glagoljica oformljena kroz proizvode, može pružati novi doživljaj korisnicima i potrošačima. Ako hrvatski građani postanu svjesniji svojih posebnosti, ako budu vjerovali u njih i postanu ponosniji na svoj nacionalni identitet, neće se morati brinuti za negativne posljedice koje nosi globalizacija, kriza i izazovi koji su pred njima.
Skoko, B., (2009), Država kao brend, Upravljanje nacionalnim
identitetom, Zagreb, Matica hrvatska
Grgić, D., (2008), Instrumeni mjerenja reputacije poduzeća,
Tržište, 20 (2), str. 231–249.
Bogović, Mile, (2004), Okolnosti pojave i razvoja glagoljice na hrvatskom području do 1248.
godine., Staroslavenski institut, Krčka biskupija, Glagoljica i Hrvatski
glagolizam, Zagreb - Krk, 2.-6. listopada (2002), Staroslavenski institut,
Krčka biskupija
Sack, D., (2003) Letter
Perfect, The Marvelous History of our
Alphabet from A to Z, New York, Broadway Books
Naveh, J., (2004), Origins of the alphabets, Introduction
to Archaeology, Hahagana, Concordia Publishing House
Horvat, J., (2007). Az, Zagreb, Naklada Ljevak
Yardeni, A., (2003), A-dventure-Z' The Story of the Alphabet,
Carta, Carta Jerusalem, str 25.
Nazor, A. (2008). Knjiga o Hrvatskoj glagoljici “Ja slovo znajući
govorim...”, Zagreb, Erasmus
Kotler, P., (2004), Marketing Management, New Jersey,
Prentice Hall
Лина Йорданова
Габриела Кирякова, Надежда Ангелова, Петя Велева-Донева
Тракийски университет, Стара Загора, lina@uni-sz.bg
gabriela@uni-sz.bg, nadja@uni-sz.bg, petja@uni-sz.bg
Abstrakt: Članok govori o razumivosti
novoslověnskogo jezyka ot Bulgarov v latinici i bez nikakogo prědhodnogo
učenja. Anketa iměla 20 pytanjej v dvěh grupah. Prva grupa iměla ligvistične
pytanja s otvětami na bazě izkušenosti, inteligencije i logiky. Vtora grupa
byla naměrena na kulturu jezyka i lične mněnije o novoslověnskom jezyku.
Rezultaty sut mnogo pozitivni i oběčajuči.
Ključni slova: anketa na jezyk, medžuslověnski, novoslověnski, Bulgari
Съществуването на международен език, който да е общ и близък до славянските езици, може много да подпомогне славянските народи в тяхното ежедневие, в различни сфери на икономическия живот и науката. Той се явява интересен резултат от работата на славяни специалисти по ИКТ. Когато един славянин контактува с колеги от различни славянски страни, той още в първите минути започва да осъзнава колко добре се разбират, когато говорят на родните си езици.
Ние българите се гордеем с подвига на светите братя Кирил и Методи, които са „дали нещо на света. И на вси славяни книга да четат.“ И като специалисти по ИКТ оценяваме, че тяхната азбука е един перфектен информационен код, който еднозначно свързва всеки звук в славянските езици със съответната буква от нея. Но славяните днес използват не само кирилица, но и латиница, в която специфични славянски звуци се представят с допълнително трансформирани латински букви. Тази азбука ние българите не изучаваме в официалните училищни програми. И ако някой българин е запознат с нея, то това се дължи на неговите индивидуални усилия и опит.
В тази работа ние си поставихме за цел да установим доколко българите могат да разбират Новославянски език [Molhanec, Merunka, Heršak, 2016] без обучение и когато се изписва с латиница. Защото считаме, че ако текстовете са изписани на кирилица, българите биха имали много по- малко затруднения, касаещи падежите и двойните звуци, за които ние използваме по един знак.
Хипотеза, средство и доказателства
От впечатленията, които имаме от междуславянския език досега може да оформим хипотезата, че езикът е разбираем и с малко усилия може да се усвои от един българин като не отчитаме неговото образование, езикова култура и международен опит.
Като средство за установяване дали без никакво обучение ние българите можем да разбираме този нов изкуствен език - Новославянский и до каква степен е близък до нашия език използваме специално разработена анкета от 20 въпроса, разделени в две групи. В първата група са въпроси, които напомнят такива от математическата лингвистика, защото провокират опитността, интелигентността, интуицията и логическото мислене на анкетираните. Втората група въпроси има за цел да получим личната оценка на анкетираните за езика и информация за тяхната обща езикова култура и опитност.
В анкетата се включиха наши студенти и колеги, както и няколко приятели и роднини, неработещи в университета или в образователната сфера. Броят на анкетираните до 07.05.2017 г. е 67.
В тази статия представяме малка част от резултатите и изводи, направени от първичната и незадълбочена статистическа обработка на данните. По-щателна и задълбочена обработка на данните, която да установи връзки между разглежданите показатели и оценки предстои.
Анкета „Как ние българите разбираме Новославянския език без обучение и на
латиница?“
Анкетата е създадена в облачната среда на Google forms с използване на разнообразни типове въпроси, за да бъде интересно нейното попълване. Разпространена е в учебна среда и във Facebook. На молбата ни за попълване се отзоваха 67 души досега. Анкетата има следното съдържание:
Това
изследване има за цел да провери как ние българите можем да разбираме
Новославянския език без обучение и на латиница. Официалният сайт на проекта е
http://ns.neoslavonic.org. Не може да се каже дали, ако го научим, ще ни
обогати много, но е сигурно, че ще ни бъде по-лесно с него в славянските
страни. На авторите на анкетата той напомни на старобългарски, руски, църковен
славянски и някои диалекти по българските земи.
Това е език за славянофили. Моля проверете как бихте се справили с него.
1.
Какво
означават на български език думите voda, hlieb, mlieko, zemja и s'lnce?
2.
Открихте
ли кой звук е означен със знака ' в думата s'lnce?
3.
Съпоставете
думите doma, muž, žena,
dietko, človiek с тяхното значение
на български език
4.
Следните
спрежения imaju, imaješ, imaje, imajeme, imajete, imajut са на глагола:
5.
Moj
prijatel imaje psa. Pes jest životno. Какво е pes?
6.
Спреженията
на глагола съм са ja jesm; ty jesi; on,
ona, ono jest; my jesme, vy jeste, oni sut . Намерете съответствията в
българския език на ja jesm; ty jesi; vy jeste, oni sut:
7.
jedin,
dva, tri, četyri, pet са числата от едно
до пет. Как продължава редицата p'rvy, vtory, trety, četv'rty и pety?
8.
Свържете
числата с техните съответствия. Šestdeset šestnast
9.
Свържете
редните числа с техните съответствия. Tysačny dvietysačny dviesotny
10.
Каква е
разликата между tysača и tysačny?
11.
Преведете
следния текст както го разбирате: "Vsi ljudi rodjut se svobodni i rovni v
svojem dostojenstviji i pravah.Oni sut obdarieni razumom i sviestju, i treba
jim jest postupati drug s drugom v duhu bratstva."
12.
Еднакъв
ли е смисълът на двете изречения: 1. "Veliky zajec bystro bieži okolo nas
do mnogo temnego lesa." и 2. "Okolo nas do mnogo temnego lesa
bystro bieži veliky zajec."
13.
Какво
означава: "Bože, bože! Vidim ženu na v'rhu!"?
14.
"Petr
slyši Ivana." Кого слуша Петър – Иван или Ивана?
15.
В кой
случай съм качен на големия хълм? Idu na veliku goru. Jesm na velikej gorie.
16.
Колко
падежа разпознавате в изречението "Dobry student piše svojemu učitelu
velike pismo na novem komputeru." ?
Вие и вашата оценка за езика
17.
Кои езици
използвате?
18.
До каква
степен в проценти намирате сходство на българския език с Nowoslawqnskij на база
на тази кратка анкета?
19.
Моля,
посочете с кои други славянски езици има по-голямо сходство, според вас.
20.
Бихте ли
изучавали този език, след това бегло запознанство с него?
Резултати и обсъждане
Отговорите на първи въпрос разкриват, че около 93 % се справили успешно с превода на думите. Куриозно звучи решението на 7% от анкетираните да приемат, че думата zemja е змия, както се вижда от фигурата 1.
Фигура 1. Някои отговори на първи въпрос
Грешен отговор на въпроса за звука „ъ“ са дали 7,5 %, които свързват знака „’“с други звуци. Само един отговарящ не знае. Отговорите на третия въпрос разкриват, че само думата жена се разпознава на 100 %, докато при другите думи – дом, дете, човек се получават грешки макар и в много нисък процент (2-3% общо). 94% са разпознали правилно спреженията на глагола имам. Тук отново към 7 % правят грешка. 10,5 % не разпознават думата пес като куче, а като кон, котка животно и др. На въпроса за спреженията на глагола съм някои анкетирани не са отговорили напълно, а други са допринесли за най-големия процент грешки – 19% при намирането на съответствието на ty jesi и oni sut. В три от въпросите се работи с редни числа и тука грешките варират от 10 % до 18 % (фиг.2).
Фигура 2. Разликата между хиляда и хиляден
Само трима от анкетираните не са успели да преведат текста от въпрос 11, но за това пък други трима са превели думата ljudi като луди вместо като хора. Единици са сбъркали думите достойнство, постъпвам идр. Но в около 85 % е даден много точен превод на текста (фиг.3)
Фигура 3. Превод на текста от въпрос 11.
69 % познават, че ако разместим местата на думите в едно изречение на славянски език, то смисълът му не се губи. Около 10 % дават несериозни тълкувания на изречението от 13ти въпрос и качват жената на върба вместо на върха, или не определят правилно времето и изпълнителя на действието, внасят неправилни допълнителни тълкувания. Разликата в правилно и грешно отговорилите на 15 въпрос е само един отговор. В българския език няма падежи и името Ивана е име на жена. Въпреки това 50,8 % са схванали, че в разглеждания език има падежи и са се досетили за верния отговор, че лицето е мъж (фиг.4).
Фигура 4. Отговорите на въпрос 14.
Верните 85 % отговори на въпрос 15 разкрива, че анкетираните се учат бързо и са усвоили формите на глагола съм правилно от предишните въпроси. Броят на откритите падежи в изречението на въпрос 16 варират от нула до 6, което може да се обясни с факта, че нашият език няма падежни окончания и може да се определи като непадежен език. Според нас това прави нашия език по-лесен и би могло тази негова особеност да се пренесе в структурата на Новославянския език.
Последните три въпроса имат интересни отговори и разкриват, че анкетираните са доста добри във владеенето на езиците. Използват по повече от 2 чужди езика – най-често английски (85%) и руски (68%) в комбинация с други езици. Интересно е присъствието на 5 анкетирани с Полски и 8 със сърбо-хърватски език. А в други попадат испански и някои азиатски езици.
Средният процент на съвпадение и близост на българския език и Новославянския е средно около 60 според анкетираните като само 4 отговора са отрицателни. При по–подробно анализиране на данните може да се установи доколко владеенето на езици се отразява на изказаното мнение.
Фигура 5. Отговори на 20 въпрос
На фигура 5. са представени резултатите от отговорите на въпроса за бъдещето отношение на анкетираните с Новославянския език. Въпреки беглото запознанство само 33 % са категорични в отрицанието си, че не биха го изучавали.
Анализът на анкетните резултати води до следните изводи:
1. Славянската латиница определено е затруднение за младите българи. Именно те са направили грешки и са дали неочакваните смешни отговори.
2. Ние имаме в българския език звук Ъ и буква за него, докато славянските езици с латиница нямат. Това е друго затруднение.
3. Българският език не е падежен и падежите затрудняват повечето анкетирани.
4. Изследвания език се разбира в голям процент, като при използване на кирилица резултатът би бил по-различен и по-благоприятен.
Авторите на статията провеждат за първи път анкета с лингвистично съдържание и въпреки това считат, че резултатите са интересни и доказват формулираната хипотеза в началото. Трябва да се отчете, че мотивацията и евентуалните ползи и приложение от знанието Новославянския език не са показани, изложени или подсказани на анкетираните. Така също те не са били обект на изследването. Като се има предвид, че анкетираните не познават нито азбуката нито правилата и думите в изследвания език, то се налага изводът, че разбирането се дължи от една страна на езиковите опитности на анкетираните и от друга на положителните страни на самия език.
Molhanec, M.;
Merunka, V.; Heršak, E.: Ontology-Based
Translation of the Fusion Free Word Order Languages - Neoslavonic Example,
in: Special Issue on Enterprise and Organizational Modeling and Simulation.
Springer Professional, 2016, Lecture Notes in Business Information Processing
(LNBIP) 272, pp. 139-153. ISSN 1865-1348
Merunka, V.; Heršak,
E; Molhanec, M.: Neoslavonic Language,
in: Grundlagestudien aus Kybernetik und Geisteswissenschaft, 2016, 57(2), pp.
114-134. ISSN 0723-4899
Ana Ćapalija
Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, capalija.ana@gmail.com
Sažetak: Tekst raspravlja o čimbenicima jezika, rodnih i stranih, njihovom utjecaju na društvenu sliku, popularnu kulturu i općenito razvoj društva. Nadalje govori o mogućoj uporabi novoslavenskog u sklopu EU kao pomoćnog slavenskog jezika koji je politički neutralan te zato podoban za bolje prevođenje službenih dokumenata. Bavi se primjerom engleskog jezika u Hrvatskoj i kao alternativu iz različnih razloga nudi novoslavenski zonalni jezik.
Abstrakt: Text govori o faktorah jezykov,
rodnih i tuzih, i jih vplyvu na socijalni obraz, popularnu kulturu i občje
razvitje společenstva. Dalnjěje govori o možnoj koristi novoslověnskogo jezyka
v ramkah EU kako pomočny političsko neutralny slověnsky jezyk, i zato je
prigodny do lučšego prěkladanja služebnih dokumentov. Govori o priměru
engliskogo v Hrvatskě, i kako alternativu prědkladaje iz različnih razumov
novoslověnsky zonalny jezyk.
Ključni slova: novoslověnski, englijski, globalizacija, Europska unija, budučnost.
Emil Heršak i Maks Vinšćak
Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, ehersak@gmail.com, maks.vinscak@gmail.com
Sažetak: Uvod objašnjava nastanak jezika i njegov postupni razvitak do modernih jezika. Navode se čimbenici koji su utjecali na današnju raznolikost. Tekst se bavi konceptom lingua franca mjestom engleskog jezika u svijetu globalizacije. Naglašava se važnost jezičnog trolista, tj. razvijanje znanja triju jezika iz triju najvećih jezičnih skupina u Europi. Ističe se korist novoslavenskog zonalnog konstruiranog jezika kao poveznica slavenskih naroda, koja pospješuje razmjenu ideja i informacija, te ne naglašava jednoumlje dominantnog engleskog jezika.
Abstrakt:
Vovedenje vyjasnjaje
iztočniky i postupno razvitje do modernih jezykov. Nazyvaje faktory, ktori
činili dnešnu različnost. Text govori o konceptu lingua franca vměsto
engliskogo jezyka v světu globalizacije. Akcentuje se važnost jezyčnogo
trojlista = razvitje znanja trěh jezykov iz trěh najbolčih jezyčnih grup v Europě.
Prezentuje se koristnost novoslověnskogo zonalnogo konstruovanogo jezyka kako
vezny članok slověnskih narodov, ktory umožlivuje razměnu idejej i informacijej
i ne propaguje jednoznanje dominantnogo englijskogo jezyka.
Ključni slova: novoslověnski, jezyčny trojlist, lingua franca, globalizacija.
(Plne texty budut publikovani v časopisu SLOVANSKÁ UNIE 2017/2.)
[1] Nárečie slovenské alebo potreba
písania v tomto nárečí. Na vydanie pripravil H. Bartek. Turčiansky S.
Martin 1943, s. 45.
[2] «История чешского народа» (Л.А.Комняцкая), « Славянский мир: история и
культура» (Г.П.Мельников), «Польский язык и культура» (И.П. Четвериков) //
Кафедра славянской филологии.– Учебные программы для средней школы,–
Издательство С.-Петербургского Университета, 2000, отв. Редактор
З.К.Шанова.С.58- 132.
[3] Г.П.Мельникова « Культура зарубежных славянских народов».Программа
курса для студентов дневного отделения, М.: ГАСК, 2001.–16с.
[4] Жирмунский В.М. Сравнительное литературоведение: Восток и Запад. – Л.,
1979. – С. 194.
[5] Коллар Я. О литературной взаимности племен славянских // Хрестоматия
по истории южных и западных славян: Учебное пособие для вузов, в 23 т, Т. 2. –
Мн., 1989.
[6] Franjo Ciraki je toj slici u čast stihotvorio pjesmu Dolazak Hrvata na
obalu sinjega mora koja je 1870. objavljena u Viencu.
[7] Ferdo Šišić je za legendu
ističe da je Gaj ovu narodu priču poznavao iz narodnih ustiju u onoj formi koju
je kasnije zabilježio on bi je bez sumnje već i i 1826. zabilježio, to jest u
doba kad je najbolje pamtio bajke i priče. Držim dakle, razlog bješe to, što je
Gaj tom pričom htio da motivira svoj patriotski istup [Tenšek,2005, str 51].
[8] Stjepan Ortner autor je knjige Povjest gradine trgovišta Krapine u
kojoj ističe: Kod Slavena uopće, a napose kod nas Hrvata, vrlo je raširena
priča o gradu Krapini, rodištu Čeha, Leha i Meha. Priča ova nije izmišljotina
Hrvata u doba našeg preporoda, kao neki tvrde (Krauss, Gjurković). Priča ta, ma
da ni nema prave historijske jezgre, bila je počevši od 14.st. gotovo svetinja
svih Slavena. Njom su dokazivali da su svi Slaveni jedne krvi i jednoga
plemena, njome su podržavali živu svijest svoga jedinstva i uzajamnosti.
Pripovijeda se još i danas, ali različito iskičena i složena [Ortner, 1899, str
16].
[9] Osim navedenih, Tenšek ističe Kozmu Praškog (12.st.), Paprockyog,
Vaclava Hajeka, Ivana Dubravskog, Šimuna Proksena, Matiju Kuthena, kroničara
Dalimila, kroničara Pulkavu, ljetopisca Dlugosza, papu Pija II., Matiju iz
Mjehova, Prokopa Lupáča, Thomasa Jordana i Johanna Weikharda Valvasora.